Appeal dismissed; plaintiff proved good faith possession of property for 20 years under ODZ.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnici je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspelo dokazati, da je bila sporna nepremičnina ves čas priposestvalne dobe v pošteni in pristni posesti njenih pravnih prednikov (paragrafi 1460 do 1468 ODZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 100/2, k. o. ... z ID znakom 000, in sicer do celote. Tožencu je na račun tožnice naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.121,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da sporna nepremičnina v naravi predstavlja del tožničine domačije. Poudarja, da sta bili predmet prodajne pogodbe, sklenjene pred Občinskim sodiščem v Rakeku, zgolj dve parcelni številki, in sicer št. 7 (hiša) in 97 (vrt). Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo verjeti priči L. D., ki je trdila, da so bile predmet prodaje tri parcele. Sodišče bi pri oceni pričine izjave moralo upoštevati tudi dejstvo, da gre za starejšo gospo, ki slabo sliši in izgublja spomin. Njeno pričanje je bilo tako mogoče izvesti zgolj s pomočjo druge osebe, ki je postavljala vprašanja in pojasnjevala odgovore, kar vse bi sodišče moralo upoštevati. Enako velja za pisno izjavo priče V. Ž., za katero meni, da jo navedena priča ni napisala, saj gre za starejšo gospo, ki nima računalniških znanj. Povzema izpovedi posameznih prič, ki naj bi potrdile, da se je uporabi sporne nepremičnine ves čas nasprotovalo, zato dobra vera tožnice oziroma njenih pravnih prednikov ni podana. Meni, da sodišče ni določno opredelilo trajanja priposestvovalne dobe ter pavšalno zaključilo, da so O. zemljišče uporabljali od leta 1963. Zaključek sodišča, da je bila sklenjena veljavna pogodba za prenos lastninske pravice je v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Poudarja, da bi moralo biti pravnim prednikom tožnice znano, da niso lastniki sporne nepremičnine, najmanj od dneva, ko so prejeli sklep o vknjižbi lastninske pravice na parcelah št. 7 in 97. Meni, da bi sodišče moralo ocenjevati obe izjavi L. D., podani pred notarko D. I. Meni, da je priča z drugo izjavo poskušala pomagati tožnici, da pridobi lastninsko pravico na parceli 100/2, čeprav nikoli ni bila lastnica te parcele. Vztraja na stališču, da ne tožnica ne njeni pravni predniki niso bili v dobri veri. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotij med tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe o lastništvu sporne nepremičnine in vsebino kupoprodajne pogodbe z dne 6. 9. 1968 (priloga A10) v delu, ki se nanaša na odločilna dejstva, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Glede odločilnih dejstev se je sodišče opredelilo tako do navedb in dokazov tožnice, kot tudi toženca, ter pri tem zadovoljivo pojasnilo, zakaj slednjim ni sledilo. Glede lokacije nepremičnine št. 100/2 pod točko 5 izpodbijane sodbe, je sodišče zgolj povzemalo trditve tožnice, zato so pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja v tem delu neutemeljene.

6. Tožnica v konkretnem primeru trdi, da je lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 100/2, k. o. ... pridobila na podlagi priposestvovanja. Da je dvajsetletna priposestvovalna doba potekla že leta 1955, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja priče L. D., ki je potrdila, da so sporno zemljišče njeni predniki nemoteno uporabljali od konca prve svetovne vojne dalje. Ker je bila v času prodaje nepremičnine L. D. že lastnica nepremičnine, so pravno nerelevante pritožbene navedbe, da je se s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno leta 1968, prenašala zgolj lastninska pravica na parc.

št. 7 in 97, ne pa tudi 100/2. Da je bil namen prenosa lastninske pravice tudi na sporni nepremičnini, je sodišče ugotovilo na podlagi pogodbe iz leta 1963, iz katere izhaja, da je predmet prodaje celotna domačija („hiša, skedin in vrt“) ter izjave priče D. Drži sicer, da je navedena priča starejša gospa, ki slabše sliši, kar pa ne pomeni, da njene izpovedbe ni moč upoštevati. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo na kraju samem z dne 19. 5. 2016 namreč izhaja, da je priča s pomočjo tretje osebe razumela postavljena vprašanja ter da je nanje tudi razumljivo odgovorila.

Priča tako ni bila gluha, da bi se ji vprašanja v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZPP morala zastavljati pisno. Ob tem velja dodati, da je bil toženec na zaslišanju prisoten in zasliševanju priče s pomočjo tretje osebe, ki je je znala z njo sporazumevati, ni nasprotoval. Enako velja za pisno izjavo priče V. Ž. Sodišče je zato obe izjavi lahko upoštevalo in na njuni podlagi tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da so sporno nepremičnino ves čas priposestvovalne dobe pravni predniki tožnice uporabljali kot svoji, pravni predniki toženca pa temu niso nasprotovali.

Sodišče je v zvezi z vprašanjem dobre vere ocenilo tudi izpovedbe toženca in z njegove strani predlaganih prič. Tudi po stališču pritožbenega sodišča njihove izpovedbe niso potrdile, da se je uporabi sporne nepremičnine nasprotovalo na način, ki bi pri tožnici oziroma njenih pravnih prednikih lahko vneslo dvom v vprašanje lastništva sporne parcele. Zlasti ob dejstvu, da je priposestvovalna doba potekla že bistveno pred letom 1968, so zato pravno nerelvantne pritožbene navedbe o tem, da je bila tožnica v slabi veri. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno opredeljevati do okoliščin in načina podaje izjav L.

D. pred notarko z dne 20. 7. 2005 in 21. 1. 2015, saj sta bili slednji podani po poteku priposestvovalne dobe. Tožnici je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspelo dokazati, da je bila sporna nepremičnina ves čas priposestvalne dobe v pošteni in pristni posesti njenih pravnih prednikov (paragrafi 1460 do 1468 Občega državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ).

7. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.