Appeal dismissed; ventilation pipe repairs not 'occasional claims' under OZ Art. 355, so three-year limitation applies.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sanacijo prezračevalnih vodov med občasne terjatve iz določbe 355. člena OZ vsekakor ni mogoče uvrstiti. Materialnopravno je pravilna tudi izpodbijana odločitev, da konkretne terjatve ni mogoče uvrstiti v terjatve iz gospodarskih pogodb, zaradi česar ni mogoče uporabiti prvega odstavka 349. člena OZ in triletni zastaralni rok. Pravni posel v zvezi s sanacijo prezračevalnih vodov je bil z izvajalcem sklenjen v imenu etažnih lastnikov, kar pomeni, da so bili le-ti naročniki izvedbe posla. Ker v pravnem prometu glede skupnih delov v razmerju do tretjih nastopajo vsi etažni lastniki skupaj (68. člen SZ-1), je pravno nepomembno, kolikšne deleže imajo med etažnimi lastniki gospodarski subjekti in kolikšne fizične osebe, saj skupnost etažnih lastnikov ni mogoče uvrstiti med subjekte iz 13. člena OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98249/2015, z dne 24.8.2015, tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo 250,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2012 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2015 dalje do plačila. Poleg tega je toženi stranki naložilo v plačilo še 238,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka in ji očitala, da so navedena pomanjkljiva dejstva in da njihovih dejstev sodišče ni upoštevalo. Zaračunana dela so v skladu s Pogodbo o opravljanju upravniških storitev del upravniških storitev. V skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena in v skladu s 349. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je terjatev tožeče stranke zastarala. Nepravilna je navedba, da ne gre za gospodarsko pogodbo, saj imajo gospodarski subjekti večinski delež (52,29 %), fizične osebe pa 47,71 %. Na sestanku 1.12.2011 ni bilo največjega lastnika, ki je pravna oseba. Nekvalitetno in nestrokovno opravljenemu delu je tožena stranka nasprotovala z e-mailom, z dne 23.5.2012, in dopisom 24.5.2012. Nepravilna je tudi navedba, da je bila sanacija uspešno izvedena. O tem bi moral upravnik obvestiti etažnega lastnika; ker ga ni, je kršil Pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Sodišče v sodbi ni upoštevalo razlage slovenskih računovodskih standardov (SRS) o tem, kakšen je namen izpisa odprtih postavk. Če ne bi bilo nobene potrebe, da tožeča stranka izkazuje svoje premoženje pravilno, potem bi tožeča stranka grobo kršila SRS. Tožeča stranka ni tožene stranke v zvezi z reklamacijo nikoli ničesar vprašala. Kdor molči se strinja, zato „se meni“, da se tožeča stranka strinja z njihovo reklamacijo in z delno zavrnitvijo računa.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno, zato je predlagala njeno zavrnitev. Uveljavljala je povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet izpodbijanja je sodba, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Za sodbo, izdano v takšnem postopku, pa je zakonodajalec določil, da njena obrazložitev obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno (tretji odstavek 457. člena ZPP). Zakonodajalec se je torej odločil, da je v takšnih sporih, kjer je vrednost spornega predmeta nizka, v večji meri upoštevano načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, načelo materialne resnice pa je bolj omejeno.

6. Iz laično napisane pritožbe je mogoče povzeti, da tožena stranka prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh njenih navedb, čemur pa ni mogoče pritrditi. Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh navedb tožene stranke, ki so bile za odločitev v predmetnem sporu pravno relevantne. Glede na to, da je bil predmet spora plačilo računa za opravljeno sanacijo ventilacije, in da tožena stranka tega računa ni plačala zaradi zatrjevanj o nekakovostno izvršenem delu, je bilo v tem postopku pravno relevantno samo, ali je tožena stranka pravilno ugovarjala jamčevalne zahtevke in ali jih je utemeljeno ugovarjala (1). Do teh vprašanj se je prvostopenjsko sodišče opredelilo, tako da je ugotovilo, da tožena stranka v postopku ni podala dovolj konkretnih trditev o nekakovostno izvršenem delu, to je, da sploh ni pojasnila, v čem naj bi bilo delo nestrokovno oziroma nekvalitetno opravljeno. Poleg tega bi tožena stranka, ki se je plačilu svojega dela računa upirala, morala izkazati, da je grajanje napake izvršila v skladu s prvim odstavkom 633. člena Obligacijskega zakonika (OZ), to je, da je nemudoma po pregledu izvršenega dela o ugotovljenih napakah obvestila podjemnika, oziroma če naj bi šlo za skrito napako, da je bila napaka takšna, da se pri običajnem pregledu ni mogla odkriti, in da jo je zato reklamirala najpozneje v enem mesecu, odkar jo je odkrila (634. člen OZ). Kot je pravilno zapisalo prvostopenjsko sodišče, se tožena stranka ne more sklicevati na vsebino dokaznih listin (e-maila z dne 23.5.2015 in dopisa z dne 24.5.2012), saj dokaz ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev tožene stranke. Zato pritožba s ponavljanjem pomanjkljivih navedb in opozarjanjem na zgoraj navedene dokazne listine tudi ne more uspeti.

7. Pritožbeno sodišče je ugotavljalo še, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da terjatev tožeče stranke ni zastarana, ker zanjo velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. S stališčem, da terjatev, obravnavana v tej pravdi, ne sodi med terjatve, za katere je zakonodajalec v 355. členu OZ določil enoletni zastaralni rok, to je za občasne terjatve, pritožbeno sodišče povsem soglaša. Sanacijo prezračevalnih vodov med občasne terjatve iz navedene določbe vsekakor ni mogoče uvrstiti. Pritožba te odločitve ne more omajati niti s sklicevanjem, da gre za del opravljanja upravniških storitev, ker so zaračunana v skladu s pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Materialnopravno je pravilna tudi izpodbijana odločitev, da konkretne terjatve ni mogoče uvrstiti v terjatve iz gospodarskih pogodb, zaradi česar ni mogoče uporabiti prvega odstavka 349. člena OZ in triletni zastaralni rok. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bil pravni posel v zvezi s sanacijo prezračevalnih vodov z izvajalcem sklenjen v imenu etažnih lastnikov, kar pomeni, da so bili le-ti naročniki izvedbe posla (68. člen Stanovanjskega zakona - SZ-1). Ker v pravnem prometu glede skupnih delov v razmerju do tretjih nastopajo vsi etažni lastniki skupaj (2) (68. člen SZ-1), je pravno nepomembno, kolikšne deleže imajo med etažnimi lastniki gospodarski subjekti in kolikšne fizične osebe, saj skupnost etažnih lastnikov ni mogoče uvrstiti med subjekte iz 13. člena OZ (3).

8. Z gornjimi razlogi je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe tožene stranke in je po tem, ko je s preverbo po uradni dolžnosti ugotovilo, da niso bile storjene nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in je odločilo, da stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo v sporu s tako nizko vrednostjo spornega predmeta, pa tudi glede na pritožbene navedbe, za pravdo niso bili potrebni.

Op. št. 1: tako bi npr. bilo kakršnokoli ugotavljanje, ali so izpisi odprtih postavk tožeče stranke v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi, za predmetno pravdo povsem nepotrebno

Op. št. 2: lastninska upravičenja na teh skupnih delih torej pripadajo vsem lastnikom skupaj, uresničujejo pa jih prek upravnika, ki nastopa v njihovem imenu in za njihov račun

Op. št. 3: ki določa, kdaj je pogodba gospodarska pogodba