Appeal dismissed because the taxpayer lacks standing to appeal a separate tax waiver decision in parallel proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Četudi je tožena stranka bila stranka postopka, v katerem se je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa ni stranka v „vzporednem postopku“, ki se je glede na predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse vodil glede vprašanja o taksni obveznosti slednje. V tem vzporednem postopku je bila stranka postopka le taksni zavezanec, nasprotna stranka iz pravdnega postopka pa v tem postopku ni bila udeležena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo pritožbo tožene stranke, z dne 30.5.2016, ki jo je slednja vložila zoper sklep, z dne 12.5.2016, s katerim je sodišče odločilo o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za revizijo. Iz razlogov sklepa izhaja, da tožena stranka za pritožbo ni imela pravnega interesa, ni pa bila niti aktivno legitimirana za njeno vložitev.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in navedla, da jo izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov. Sklicevala se je na stališče iz odločbe VSL II Cp 170/2007, da je postopek oprostitve plačila sodnih taks po naravi podoben upravnemu postopku, v katerem ima stranka zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženec. Izpostavila je, da je sama po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) oproščena plačila sodnih taks, pa tudi, da bo Vrhovno sodišče RS revizijo tožeče stranke obravnavalo le, če bo zanjo plačala sodno takso; če je ne bo plačala, se bo štela revizija za umaknjeno in bo zadeva, v kateri je do sedaj tožena stranka zmagala, pravnomočno končana. Zato ima tožena stranka pravni interes, da je bodisi revizija tožeče stranke zavrnjena, ali da se šteje za umaknjeno. Če ne bo umaknjena, bo tožena stranka vložila odgovor na revizijo, kar je povezano z njenimi novimi stroški. Tožena stranka lahko s pritožbo izpodbija vsako zanjo neugodno odločitev. Napačno je razlagovanje sodišča, da toženi stranki pritožba ne bo prinesla nobene koristi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z novelo ZST-1A (Uradni list RS, št. 97/2010) se je dokončno razrešila dilema, kateri procesni predpisi se smiselno uporabljajo v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks. V skladu s takrat dopolnjeno določbo 1. člena ZST-1, se v postopku odločanja glede plačila sodnih taks smiselno uporabljajo določbe tistih zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače (tretji odstavek 1. člena ZST-1). ZST-1 v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks in postopkom glede odločanja o oprostitvi nima posebnih določb, ki bi napotovali na druge predpise, zato se v konkretnem primeru, ko se odloča o plačilu sodne takse v pravdnem postopku, uporabijo za odločanje o procesnih situacijah, povezanih v zvezi s tem odločanjem, določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba torej nima prav, ko se sklicuje na odločbo VSL II Cp 170/2007, to je odločbo, ki je bila izdana pred uveljavitvijo novele ZST-1A, in ko zatrjuje, da bi se moralo uporabiti določbe Zakona o upravnem postopku (ZUP).

5. O procesnih predpostavkah za dovoljenost pritožbe tožene stranke (predmet izpodbijanja je zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja te procesne predpostavke) se torej odloča glede na določila ZPP o dovoljenosti pritožbe. V skladu s četrtim odstavkom 343. člena ZPP (ki se v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP uporablja tudi za pritožbo zoper sklep) ni dovoljena pritožba, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ki se ji je odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

6. V obravnavanem primeru je ključno vprašanje, ali ima tožena stranka pravico do pritožbe. To pravico imajo tiste osebe, ki imajo procesno legitimacijo za to pravno sredstvo, to so tiste osebe, na katere se izpodbijane odločbe neposredno nanašajo. Prvenstveno so to stranke postopka, glede na različne procesne situacije v posameznem postopku pa tudi osebe, ki jim zakon podeljuje pritožbeno legitimacijo (sosporniški intervenienti, stranski intervenienti, zastopniki, pooblaščenci ipd.) (1).

7. Četudi je tožena stranka bila stranka postopka, v katerem se je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa ni stranka v „vzporednem postopku“ (2), ki se je glede na predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse vodil glede vprašanja o taksni obveznosti slednje. V tem vzporednem postopku je bila stranka postopka le taksni zavezanec, nasprotna stranka iz pravdnega postopka pa v tem postopku ni bila udeležena (3). Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožena stranka nima pritožbene legitimacije za vložitev pritožbe zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o taksni oprostitvi nasprotne pravdne stranke.

8. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da ima tožena stranka pravni interes za pritožbo in sicer z vidika stroškov in z vidika morebitne drugačne odločitve v revizijskem postopku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se o pravnem interesu za pritožbo odloča le pri obravnavanju pritožbe, ki jo sicer vloži oseba, katera ima pritožbeno legitimacijo. Drugače povedano, le pri osebi, ki sicer ima pravico do vložitve pritožbe, se lahko ugotavlja, ali bi imela drugačen, boljši pravni položaj, če bi s svojo pritožbo uspela. Zato se pritožbeno sodišče tudi ni opredeljevalo do trditev pritožnice glede njenega pravnega interesa.

9. Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) .

op. št. 1: več o tem glej: J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 349 in nasl.

op. št. 2: poimenovanje npr. tudi v sklepu VS RS II Ips 34/2003

op. št. 3: Tako npr. tudi v sklepu VSL I Cpg 1045/2012, VSL II Cp 2731/2014.