Employer's appeal dismissed; court costs for witness attendance based on actual lost time, not employer's granted leave.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Osnovno vodilo za presojo predloga delodajalca o povrnitvi nadomestila plače za njegovega delavca (pričo) je torej potrebnost stroškov, ne pa podatek o tem, koliko je delodajalec svojemu delavcu dovolil, oziroma mu priznal kot opravičeno odsotnost z dela zaradi udeležbe pri sodnem dejanju, kot to napačno tolmači pritožba. Stroški morajo torej biti smotrni, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le dejansko izgubljen čas delavca zaradi udeležbe pri sodnem dejanju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi zahteve družbe A. d.o.o., delodajalca priče A.J., kateri je bil zaslišan na naroku, odločilo, da se ji povrne nadomestilo plače zaradi pričine odsotnosti z dela v višini 236,36 EUR, to je za tri ure odsotnosti (po urni postavki 78,79 EUR), četudi je zahteval povrnitev nadomestila za osem ur odsotnosti.

2. Zoper to odločitev se je delodajalec pritožil in navedel, da zaradi predvidene odsotnosti z dela tistega dne ni bilo mogoče za pričo planirati običajnih delovnih obveznosti, saj njegovega dela (pomemben poslovni svetovalec na več področjih) ni mogoče zreducirati le na čas treh ur. Zato bi bilo potrebno povračilo nadomestila povrniti v enakem obsegu, kot ga je izplačal delodajalec, to je za celoten dan.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nadomestilo plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo sodi v pravdne stroške, katere sodišče v skladu s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odmerja tako, da priznava le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, saj so jih dolžne kriti stranke postopka praviloma glede na njihov uspeh v postopku. Zato je sodišče pri odločitvi o tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, dolžno opraviti skrbno presojo vseh okoliščin. Osnovno vodilo za presojo predloga delodajalca o povrnitvi nadomestila plače za njegovega delavca (pričo) je torej potrebnost stroškov, ne pa podatek o tem, koliko je delodajalec svojemu delavcu dovolil, oziroma mu priznal kot opravičeno odsotnost z dela zaradi udeležbe pri sodnem dejanju, kot to napačno tolmači pritožba. Stroški morajo torej biti smotrni, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le dejansko izgubljen čas delavca zaradi udeležbe pri sodnem dejanju.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil delavec A.J. prisoten na sodišču zaradi zaslišanja zgolj 15 minut, in sicer od 13.30 ure (ura, za katero je bil tudi vabljen kot priča) do 13.45 ure (1), zato mu je sodišče skupaj z vožnjo iz Radomelj do Kopra in nazaj priznalo nadomestilo plače za tri ure izostanka z dela. Ob tolikšni porabi časa je potrebno, ob sicer samo pavšalnem zatrjevanju pritožnika, da dela svojega delavca za dan, ko je bil vabljen kot priča, ni mogel planirati, upoštevati še podatek, da je bila priča vabljena (dne 22.2.2016) na sodišče skoraj dva meseca pred izvedbo naroka (dne 12.4.2016), zato tudi ta zatrjevana pritožbena okoliščina sodne odmere stroškov ni mogla izpodbiti. Pripisati je še, da bi lahko navkljub zgoraj navedenemu bila odločitev o odmeri nadomestila tudi nekoliko drugačna, če bi predlagatelj sodišču predočil podatke o delovnem času priče in tako izkazal, da bi bila glede na čas zaključka pričanja (upoštevajoč tudi vožnjo za povratek iz Kopra) z vidika delovnega procesa tistega dne nesmotrna vrnitev priče na njegovo delovno mesto.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo delodajalca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: podatki, ki jih pritožba ne izpodbija