Appeal allowed; court held first-instance execution order invalid due to incorrect interpretation of ZIZ Art. 24(1).

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, je izvršilni naslov vselej sodba sodišča prve stopnje in to z vsebino, kot jo da sodba sodišča druge stopnje.

Določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ je treba razlagati tako, da so v izvršilnem postopku relevantne le tiste listine, ki izkazujejo prehod terjatve oziroma obveznosti, ko je izvršilni naslov že bil izdan, vendar še pred vložitvijo predloga za izvršbo.

Določbe procesnega prava je treba interpretirati tako, da se zagotovi učinke razpolaganj na materialnopravnem področju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Upnik je v pritožbi grajal materialnopravno stališče sodišča o učinkovanju notarskega zapisa z dne 4. 9. 2012 in v pritožbi povzel svoje razumevanje komentarja Zakona o izvršbi in zavarovanju, komentar novele in uvodna pojasnila GV Založba, Ljubljana 2002, stran 92 in 93, ter razumevanje stališča, zapisanega v Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb, letnik 1984, stran 114. Glede prvih navaja, da sklicevanje nanje nima posebne teže, kajti ne gre za pravno teoretično razpravljanje, temveč zgolj za stališče, ki pa nima opore v odločbah višjega in Vrhovnega sodišča; glede drugega, ki jih v pritožbi tudi smiselno povzema, pa opozarja na drugačno pozitivno pravo; stališče je bilo podano glede na predpise, veljavne v letu 1980. Prav tako navaja, da je napačno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1139/2010 z dne 29. 9. 2010, v katerem je sodišče razsojalo v zadevi, v kateri je prišlo do spremembe dolžnika in ne upnika. V nadaljevanju pritožbe pojasni naravo cesije z namenom zavarovanja, predvsem pa opozori na funkcijo procesnega prava, ki naj omogoča izvajanje materialnopravnih pravic oziroma upravičenj.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo, ker je ugotovilo, da je kvalificirana listina, ki izkazuje nasledstvo (notarski zapis št. SV 526/2012 z dne 4. 9. 2012), izdana pred nastankom izvršilnega naslova, zato lahko služi zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem bi sodišče meritorno odločilo o prehodu terjatve, ne more pa služiti kot listina iz prvega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Sodišče je navedlo, da je listina sestavljena pred izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1243/2012 z dne 25. 4. 2013, obveznost po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1213/2010 z dne 23. 2. 2012 pa je po navedbah upnika izpolnjena (110.921,00 EUR).

5. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je izvršilni naslov v tej zadevi nastal šele z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1243/2012 z dne 25. 4. 2013. Ker pa je bila pogodba o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjena pred tem (4. 9. 2012), ne more predstavljati listine iz prvega odstavka 24. člena ZIZ.

6. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je izvršilni naslov v tej zadevi odločba višjega sodišča. Po določbi 1. točke 17. člena ZIZ je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločba. Sodna odločba je izvršljiva, če je pravnomočna in je potekel rok za izpolnitev (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, je izvršilni naslov vselej sodba sodišča prve stopnje in to z vsebino, kot jo da sodba sodišča druge stopnje. Tako je razumeti „izvršljivo sodno odločbo“ iz 1. točke 17. člena ZIZ. To jasno izhaja iz izreka sodišča druge stopnje, ki je v konkretni zadevi odločilo in v izreku med drugim zapisalo, da se sodba sodišča prve stopnje po pritožbi spreminja kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

7. V zvezi s tem pa je potrebno tudi razlagati določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki določa, da dovoli sodišče izvršbo na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema stališče pravne teorije, da je potrebno določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ razlagati tako, da so v izvršilnem postopku relevantne le tiste listine iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki izkazujejo prehod terjatve oziroma obveznosti, ko je izvršilni naslov že bil izdan, vendar še pred vložitvijo predloga za izvršbo(1). Tako stališče je zavzeto tudi v sodni praksi (primerjaj že v pritožbi citirano odločbo višjega sodišča). Vendar pa je potrebno pravilno razlagati nastanek izvršilnega naslova, ki je relevanten po določbi prvega odstavka 24. člena ZIZ.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje nastanek izvršilnega naslova enačilo z izvršljivostjo odločbe in se pri tem oprlo na 19. člen ZIZ (glej razloge v 6. točki obrazložitve), kar pa ni pravilno. Po določbi prvega odstavka 19. člena ZIZ postane sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, pri čemer rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena (drugi odstavek 19. člena ZIZ). Vendar pa to ne pomeni, da je izvršilni naslov izdan z dnem izvršljivosti odločbe, takrat odločba le pridobi izvršljivost, s tem pa tudi lastnost izvršilnega naslova. Izvršilni naslov kot tak pa je izdan pred tem. V zvezi s tem upnik pravilno opozarja, da je potrebno določbe procesnega prava, konkretno določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ, ustrezno interpretirati tako, da se zagotovi učinke razpolaganj na materialnopravnem področju. V tem pogledu je potrebno določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ razlagati tudi glede na to, kaj v konkretni zadevi predstavlja izvršilni naslov. V tej zadevi je to sodna odločba. V tem primeru pa je potrebno upoštevati tudi določbo 190. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki določa, da v primeru, če katera od strank odtuji stvar ali pravico (!), o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Ta določba velja le v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pa tudi v pritožbenem postopku, zato ima upnik prav, da bi razlaga nastanka izvršilnega naslova, kot je to storilo sodišče prve stopnje, pomenilo, da bi upniku procesno pravo onemogočilo uveljavljanje pravic, ki mu gredo po materialnem pravu, do spremembe (pripadnosti) katerih je prišlo tekom pritožbenega postopka.

9. Ker je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj upošteva zgornja stališča in ponovno odloči o utemeljenosti predloga za izvršbo.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZIZ.

Op. št. (1): Primerjaj Galič, Jan, Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A, Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 93); enako Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Obči dio, Informator, Zagreb 1980, stran 96, komentar pri 15. točki; v novejšem hrvaškem izvršilnem pravu pa Dika, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Obče građansko ovršno pravo, Narodne novine, Zagreb, Zagreb 2007, stran 112.