Supreme Court allows appeal against lower court's dismissal of set-off defense in enforcement proceedings for alimony claims.

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu I. točke izreka, v katerem je ugodeno predlogu za nasprotno izvršbo, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

5. točka 316. člena OZ izključuje prenehanje terjatve, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, s pobotom. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja razlaga navedene določbe kot predpisa prisilne narave z absolutno prepovedjo pobotanja, kar pa je materialnopravno nepravilno. Namen določbe je namreč varovati interese upnika močnejše terjatve in ne izključitev pobota tudi v primeru, ko se ta upnik pobotu ne upre oziroma sam uveljavlja prenehanje terjatve na podlagi pobota z nasprotno terjatvijo.

V konkretnem primeru je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) kot preživninski upravičenec upnik močnejše terjatve, zato ni mogoče avtomatično izključiti njegovega materialnopravnega pobotnega ugovora.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) delno ugodilo in upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) naložilo, da mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) plačati znesek 2.805,76 EUR, v preostalem delu je predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo (I. točka izreka), zavrnilo pa je tudi predlog dolžnika za odmero stroškov z dne 27. 2. 2012, 12. 5. 2012 in 5. 12. 2016 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi), izpodbija pa del I. točke izreka, v kateri je ugodeno predlogu za nasprotno izvršbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Bistvo pritožbenega uveljavljanja je, da dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) ni plačeval preživnine od 1. 1. 2010 do 31. 6. 2011. Sklicuje se na sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 3358/2011-49.

3. Dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) je na pritožbo odgovoril in smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem izvršilnem postopku je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave preživninske obveznosti dolžnika, in sicer mesečnih preživnin v skupnem znesku takratnih 238.667,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (z začetkom teka od posameznih zneskov v obdobju od 11. 2. 1999 do 11. 9. 2000), in zavarovanje še ne zapadlih zneskov preživnine do 30. 9. 2001. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila terjatev v tem postopku preplačana za znesek 2.805,76 EUR, za katerega je ugodilo dolžnikovemu predlogu za nasprotno izvršbo. Da so bila plačila opravljena z izvršbo, pritožnik ne izpodbija in je torej šteti to dejstvo za nesporno.

6. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) je v odgovoru na predlog za nasprotno izvršbo le-temu nasprotoval z uveljavljanjem, da mu dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) od decembra 2009 ni plačal preživnine in je zato zahteva po vračilu zneska neutemeljena. Glede na obdobje, za katero je bila dovoljena izterjava preživnine v tem postopku, sodišče prve stopnje teh navedb ni upoštevalo, ker same po sebi niso relevantne. Relevantno pa je uveljavljanje v odgovoru navedenih zapadlih preživninskih zneskov v pobot.

7. Sodišče prve stopnje se je pri zavrnitvi materialnopravnega pobotnega ugovora oprlo na določbo 5. točke 316. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki izključuje prenehanje terjatve, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, s pobotom. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja razlaga navedene določbe kot predpisa prisilne narave z absolutno prepovedjo pobotanja, kar pa je materialnopravno nepravilno. Namen določbe je namreč varovati interese upnika močnejše terjatve in ne izključitev pobota tudi v primeru, ko se ta upnik pobotu ne upre oziroma sam uveljavlja prenehanje terjatve na podlagi pobota z nasprotno terjatvijo. O tem vprašanju je Vrhovno sodišče RS sprejelo načelno pravno mnenje na občni seji 14. 12. 1995 v zvezi z določbo 341. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se vsebinsko ne razlikuje od veljavnega 316. člena OZ.(1)

8. V konkretnem primeru je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) kot preživninski upravičenec upnik močnejše terjatve, zato ni mogoče avtomatično izključiti njegovega materialnopravnega pobotnega ugovora. Ker zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo odločilnih dejstev glede obstoja pogojev za pobot zapadle preživninske terjatve, ki jo ima upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) do dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), s terjatvijo dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) zaradi preplačila z izvršbo v tej izvršilni zadevi, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

9. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Op. št. (1): Načelno pravno mnenje se glasi:

„Po 341. členu zakona o obligacijskih razmerjih določene terjatve ne morejo prenehati s pobotom. Vendar to ne preprečuje upniku take močnejše (privilegirane) terjatve, da jo on uveljavlja v pobot. Zakon o obligacijskih razmerjih v 341. členu določa primere, ko je pobot izključen. Sankcionira interes, da v tem členu naštete močnejše terjatve ne prenehajo na podlagi pobota z nasprotno terjatvijo. Zakon jim daje lastnost, da jih lahko upnik v vsakem primeru izterja, čeprav je nasprotni stranki tudi sam kaj dolžan. Vendar ne gre za predpis prisilne narave. Upnik močnejše terjatve se lahko pobotu upre ali pa tudi ne. Sodišče odloči o dopustnosti pobotnega ugovora v takem primeru samo na zahtevo upnika močnejše terjatve. Ker je namen določbe 341. člena ZOR varovati interese upnika močnejše terjatve, je razumljivo, da sme upnik take terjatve privoliti v prenehanje svoje terjatve na podlagi pobota z nasprotno terjatvijo; prav tako pa sme v drugačnem procesnem položaju, ko je tožen, uveljavljati svojo močnejšo terjatev v pobot nasprotni terjatvi druge stranke.“