Appeal dismissed; mere disagreement with procedural rulings cannot establish reasonable doubt about a judge's impartiality.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pritožnik niti v zahtevi niti v pritožbi ni navedel ničesar drugega kot nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva, nestrinjanje s slednjim pa samo po sebi ne more vzbujati dvoma o nepristranskosti sodnika, zato so razlogi v izpodbijanem sklepu o tem pravilni. To, kar pritožnik navaja kot izločitveni razlog, je v bistvu nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev sodnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Podpredsednik Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnil zahtevo dolžnika za izločitev okrožne sodnice A. A.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugodi zahtevi za izločitev sodnice, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z institutom izločitve, urejenem v 70. do 75. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, se zagotavlja uresničitev pravice do nepristranskega sojenja. Bistvo te ureditve se kaže v določbi, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če obstajajo kakšne okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (primerjaj 6. točko 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

5. Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče RS in sodna praksa so pri vprašanju odklonitvenih razlogov sprejeli t.i. objektivno subjektivni test. Pri subjektivnem testu se ugotavlja ali je imel sodnik vnaprejšnje dejansko prepričanje o zadevi, v kateri odloča (subjektivna pristranskost) oziroma ali je iz sodnikovega vnaprejšnjega prepričanja, nagnjenja, predsodka ali interesa mogoče sklepati na pomanjkanje sodnikove dolžne intelektualne neoporečnosti. Pri objektivnem testu se ugotavlja ali obstajajo okoliščine, ki vplivajo na videz samega sojenja oziroma ali bi sodnikovo obnašanje ali ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke (objektivna pristranskost) ter ali so zagotovljena zadostna jamstva, ki izključujejo dvom glede sodnikove nepristranskosti. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, pač pa se mora odražati tudi navzven. Gre za t.i. videz nepristranskosti sojenja.

6. Za presojo utemeljenosti odklonitvenega izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP je tako odločilno, ali zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku lahko vzbudijo upravičen dvom v nepristranskost sodnika. V skladu z navedenim je potrebno oceniti, ali so v konkretnem primeru podane take okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

7. Pritožnik sodnici primarno očita (pre)pozno vročitev pritožbe upnika DUTB, d. d. zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave v odgovor. Čeprav se je mogoče strinjati, da je od vložitve pritožbe do vročitve pritožbe dolžniku preteklo preveč časa, pa ne gre spregledati, da pravilo o smiselni uporabi določil ZPP (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP) pomeni, da je potrebno določbe ZPP uporabljati v obsegu in na način, ki ustreza naravi oziroma vsebini pravnega varstva, ki je razlog za vodenje postopka. V postopkih zaradi insolventnosti ni kontradiktornosti v smislu 5. člena ZPP, saj je le-ta omejena (predvsem) zaradi temeljne razlike med obema vrstama postopkov. Zaradi tega tudi ni mogoče pritrditi očitku, da je zaradi pozne vročitve pritožbe v odgovor podan izločitveni razlog, še manj, da zaradi tega sodnica ne more več odločati objektivno. Nenazadnje je višje sodišče ob odločanju o pritožbi proti sklepu o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave z odgovorom dolžnika razpolagalo, le obravnavalo ga ni, glede na to, da je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tudi, če je dolžnik pritožbo dobil v odgovor pozno, pa je ni dobil prepozno; tak zaključek bi bil mogoč le v primeru, da bi višje sodišče njegov odgovor prejelo po tem, ko bi o pritožbi že bilo odločeno.

8. Tudi ostale pritožbene navedbe ne utemeljujejo zaključka, da so podane take okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile upravičen dvom v nepristranskost sodnice, še manj, da sodnica namerno krši določbe postopka. Ali je bila odločitev sodišča z dne 23. 9. 2016, ko je bil izdan sklep o zavrnitvi predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave pravilna, je lahko zgolj stvar pritožbene presoje v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave, v nobenem primeru pa višje sodišče teh razlogov ne more presojati v postopku in v zvezi s predlogom za izločitev sodnice. Višje sodišče na tem mestu zgolj opozarja na nepravilnost stališča, po katerem naj bi sprememba stališč med postopkom ne bila običajna in pričakovana. Nasprotno: zlasti v postopkih, ki tečejo po razveljavitvi odločitve, pogosto pride do spremembe stališč, saj mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera ga je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi (primerjaj 362. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), v posledici česar lahko ugotovi drugačno dejansko stanje in pride do drugačnih zaključkov kot pri prvotni odločitvi.

9. Objektivna nepristranskost sodišča se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora to odražati tudi navzven (t.i. videz nepristranskosti). Po oceni višjega sodišča ravnanje sodnice navzven ne povzroča dvoma v nepristranskost njenega odločanja, način vodenja postopka ter odločitve v zvezi s tem pa ne predstavljajo razlogov, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o njeni pristranskosti.

10. Pritožnik niti v zahtevi niti v pritožbi ni navedel ničesar drugega kot nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva, nestrinjanje s slednjim pa samo po sebi ne more vzbujati dvoma o nepristranskosti sodnika, zato so razlogi v izpodbijanem sklepu o tem pravilni. To, kar pritožnik navaja kot izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, je v bistvu nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev sodnika.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).