Appeal dismissed; mere asset liquidation does not constitute danger requiring injunction against liquidation closure.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker unovčenje premoženja samo po sebi ne more predstavljati nevarnosti za upnika, bi tožeča stranka morala predlagati tako vrsto zavarovanja, ki bi preprečala zaključek likvidacije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

„1. Toženi stranki A. se prepove kakršnakoli odtujitev, obremenitev, razpolaganje s poslovnim deležem v višini 38,93%, ki ga ima v družbi B.

2. Registru Camera di Commercio Alessandria, Italija in registru Camera di Commercio Industria Artigianato e Agricoltura di Torino, se naloži vpis prepovedi odtujitve, obremenitve, razpolaganje s poslovnim deležem v višini 38,93%, ki ga ima A. v družbi B.

3. Izdana začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočno zaključenem predmetnem gospodarskem sporu.“

V II. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo še, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je v pravdnem postopku vložila tožbo na podlagi 188. člena Obligacijskega zakonika. Zahteva vračilo zneska, ki ga je plačala za toženo stranko na podlagi pravnomočno končanega sodnega postopka,(1) v katerem je bila ugotovljena solidarna in zakonska odgovornost obeh pravdnih strank, tožeča stranka pa je znesek odškodnine v celoti poravnala sama, čeprav iz dejanskega stanja sodb v odškodninskem postopku izhaja, da je za škodo, povzročeno oškodovancu, v celoti odgovorna tožena stranka (kot izvajalec).

5. Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka na podlagi 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) predlagala, da sodišče izda tudi začasno odredbo s prepovedjo kakršnekoli odtujitve, obremenitve, razpolaganja s poslovnim deležem v višini 38,93 %, ki ga ima tožena stranka v družbi B. in vpisom prepovedi v italijanski sodni register.

6. Prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ določata, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožeča stranka sicer s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj regresne terjatve zoper toženo stranko, ni pa izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je izkazovala le obstoj objektivne nevarnosti, ne pa subjektivne nevarnosti. Tožeča stranka je namreč obstoj nevarnosti zatrjevala z uvedbo postopka prisilne likvidacije nad toženo stranko v letu 2007, kar ni ravnanje, usmerjeno v odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem. Na podlagi ugotovitve, da po italijanskem pravu gospodarska družba, ki je v likvidaciji, za svoje obveznosti upnikom odgovarja v celoti, je sodišče prve stopnje ocenilo, da uvedba postopka prisilne likvidacije kaže na transparenten in zakonit način prenehanja podjetja. Čeprav je edino premoženje tožene stranke zgolj še njen poslovni delež v drugi družbi, ki je tudi v postopku likvidacije, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tudi to na nevarnost ne odkazuje, saj če podjetje že izplačuje akontacije v korist družbenikov, med njimi torej tudi tožene stranke, ne gre za aktivno delovanje tožene stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve, prej nasprotno, to bo imelo pozitiven vpliv na likvidnost tožene stranke, s tem pa na poplačilo terjatve tožeče stranke.

8. Cilj likvidacijskega postopka je razdelitev premoženja med delničarje (družbenike), pod pogojem, da so pred tem v celoti poplačane terjatve upnikov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da gre za reden, zakonit način prenehanja tožene stranke, zato zgolj dejstvo likvidacije družbe samo po sebi ne more predstavljati odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prim. drugi odstavek 270. člena ZIZ).(2) Iz dejstvene podlage izpodbijanega sklepa namreč poleg tega izhaja tudi, da ima tožena stranka likvidacijskega upravitelja, ki skrbi za unovčevanje premoženja oziroma povečevanje likvidnosti toženke, med drugim tudi s plačilom poslovnega deleža v drugi družbi (ki je predmet zavarovanja s predlagano začasno odredbo). Likvidacija je torej pod nadzorom likvidacijskega upravitelja, plačilo poslovnega deleža pa bo tudi pozitivno vplivalo na likvidnost tožene stranke in s tem na poplačilo terjatve tožeče stranke. Unovčevanje premoženja samo po sebi zato še ne pomeni preprečevanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Upniki v likvidacijskem postopku morajo torej dobiti poplačane vse terjatve (in to takoj, ko nastanejo oziroma so upravitelju znane), pred tem se likvidacijski postopek ne more zaključiti.

9. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je zatrjevala in dokazovala tudi subjektivno nevarnost (da dolžnik aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove terjatve), saj naj bi se likvidacijski postopek tožene stranke zaključil konec leta 2016, s čimer bo uveljavitev terjatve onemogočena, saj bo z zaključkom likvidacije tožena stranka prenehala obstajati, tožeča stranka pa ne bo več uspela uveljaviti terjatve in le z začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja s poslovnim deležem do zaključka likvidacije ne bi prišlo. Zato je po stališču pritožnice dejstvo, da bo z izplačili akontacij v korist tožene stranke (zaradi likvidacije B.) ta prejela plačilo, ki bo imelo pozitiven vpliv na njeno likvidnost, treba presojati z vidika likvidacije tožene stranke, ki konec leta 2016 premoženja ne bo več imela.

10. Vendar zgolj okoliščina, da ob vložitvi predloga ali v času bodoče izvršbe terjatve dolžnik ni oziroma ne bo v takšnem premoženjskem stanju, da bi se z izvršbo lahko doseglo poplačilo upnikove terjatve, tudi po stališču višjega sodišča za izdajo začasne odredbe ne zadošča.(3) Upoštevaje zgornje izhodišče zato višje sodišče dodaja, da bi morala tožeča stranka za verjeten izkaz konkretnega ravnanja dolžnika s premoženjem, ki meri na izigravanje upnika, podati vsaj trditve, da likvidacija poteka na neobičajen, nezakonit ali netransparenten način. Upoštevaje dejansko stanje bi morala zatrjevati bodisi vsaj, da ni mogla stopiti v stik z likvidacijskim upraviteljem, bodisi da bi likvidacijski upravitelj ravnal v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Tožeča stranka pa niti ni trdila, da bi likvidacija potekala v nasprotju z namenom, torej unovčevanjem premoženja za poplačilo upnikov in razdelitev delničarjem. Tožena stranka na primer tudi ni trdila, da je zaradi svojega varstva prijavila likvidacijskemu upravitelju svojo bodočo terjatev in da je zahtevala, da likvidacijski upravitelj zagotovi ustrezno zavarovanje za poplačilo omenjenih terjatev, pa ji to ni uspelo. V zvezi s prenehanjem obstoja tožene stranke zato višje sodišče še dodaja, da bi (glede na to, da unovčevanje premoženja tožene stranke ne more pomeniti nevarnosti), tožeča stranka namesto prepovedi unovčenja premoženja morala predlagati tako vrsto zavarovanja, ki bi preprečila zaključek likvidacije. Tožeča stranka namreč tudi ni trdila, da se po italijanskem pravu likvidacija zaključi kljub temu, da je družba udeležena v sodnem postopku.

11. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Sodba VSL I Cpg 636/2012 z dne 11. 7. 2013 (revizija zavrnjena s sodbo III Ips 13/2014 z dne 25. 11. 2015).

Op. št. (2): Prim. podobno: VSL sklep II Cp 1299/2012 z dne 16. 5. 2012 in VDSS sklep Pdp 1231/2012 z dne 24. 12. 2012.

Op. št. (3): Tako Miha Šipec [et al.]: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku, GV, Ljubljana, 2001, str. 37 in 38: Objektivno slabo finančno stanje samo po sebi ni dolžnikovo aktivno onemogočanje izterjave.