Appeal court reverses first instance for suspending inheritance proceedings due to non-existent disputed facts regarding necessary share. Appeal court reverses first instance for suspending inheritance proceedings due to non-existent disputed facts regarding necessary share.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Dedna odpravljenost je sicer pravni, ne pa tudi zakonski pojem. V zakonskem izrazju pomeni, da vrednost darila presega vrednost nujnega deleža, ki bi šel dediču (46. člen ZD). Tako je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje „da dejstvo, da je bil nekdo dedno odpravljen, še ne pomeni, da nima pravice do nujnega deleža.“ Pristojnost za razrešitev tega vprašanja je v domeni zapuščinskega sodišča in prekinitev postopka, razen v primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev, ni potrebna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo; dedinjo C. C. napotilo na pravdo z zahtevkom, da dedič A. A. nima pravice do nujnega deleža; odločilo, da mora dedinja tožbo vložiti v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo, ne glede na zahtevek zaradi katerega je napotena na pravdo.

2. Zoper sklep je na pot pravde napotena dedinja vložila pravočasno pritožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka ter človekovih ustavnih pravic in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Izpostavlja, da zapuščinsko sodišče napoti stranke na pravdo samo v primeru, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, o katerem spornem dejstvu naj bi bil med dedičema spor in katera pravica naj bi bila odvisna od teh dejstev. Izpodbijanega sklepa zato sploh ni mogoče preizkusiti. Vprašanje, ali ima dedič A. A. pravico do nujnega deleža ali ne, je pravno vprašanje in ne spor o dejstvih, zato mora sodišče o tem vprašanju odločiti v zapuščinskem postopku. A. A. se je dedovanju odpovedal, zato nima pravice do nujnega deleža, po zapustnici pa je bil tudi sicer že v celoti dedno odpravljen, kar izhaja tudi iz zapustničine oporoke.

3. Dedič A. A. je na pritožbo odgovoril in smiselno predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba pravilno ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja o katerem dejstvu naj bi bil med dedičema spor in katera pravica naj bi bila odvisna od teh dejstev. V skladu z določbo 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) pa zapuščinsko sodišče prekine postopek in napoti stranke na pravdo le v primeru, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da šteje pravico dedinje za manj verjetno: ker dejstvo, da je bil nekdo dedno odpravljen, še ne pomeni, da nima pravice do nujnega deleža; ker dedinja ni posebej zahtevala, da se prejeta darila, ki so bila dana sodediču in njegovi materi, vštejejo v njegov dedni delež; ker se dedičeva izjava z dne 10. 5. 1998, da v ... noče nič, nanaša na premoženje zapustnice v ..., v zapuščino pa sodijo le sredstva na varčevalnem računu in sorazmeren del neizplačane pokojnine pri ZPIZ.

6. Ne drži razlogovanje sodišča prve stopnje, da dedinja ni zahtevala, da se prejeta darila dana sodediču in njegovi materi, vštejejo v njegov dedni delež. Trditve, da je ta dedič dedno odpravljen, saj sta on in njegova mati (zapustničina hči, umrla pred zapustnico) od zapustnice dobila toliko daril, da njihova vrednost presega vrednost nujnega deleža, pomenijo prav to. Dedna odpravljenost je sicer pravni, ne pa tudi zakonski pojem. V zakonskem izrazju pomeni, da vrednost darila presega vrednost nujnega deleža, ki bi šel dediču (46. člen ZD). Tako je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje „da dejstvo, da je bil nekdo dedno odpravljen, še ne pomeni, da nima pravice do nujnega deleža.“ Pristojnost za razrešitev tega vprašanja je v domeni zapuščinskega sodišča in prekinitev postopka, razen v primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev, ni potrebna. V konkretnem primeru obstoj zatrjevanih daril (in njihova vrednost) zaenkrat ni bil sporen (in kot rečeno tudi izpodbijani sklep kaj drugega ne ugotavlja). Če tudi v nadaljevanju takšnih spornih dejstev med dedičema ne bo, bo moralo zapuščinsko sodišče samo ugotavljati ali vrednost daril danih dediču (in njegovi materi) presega vrednost nujnega deleža, ki bi šel dediču A. A., ob upoštevanju določbe 28. člena ZD. Glede pritožbenih navedb, da se je ta dedič dedovanju odpovedal, se je pritožbeno sodišče že opredelilo (glej odločbo II Cp 1561/2015 z dne 8. 7. 2015) – njegova izjava z dne 3. 2. 2015 (kolikor pritožba meri na to izjavo) ni odpoved dediščini (133. člen ZD).

7. Ker je sodišče prve stopnje (materialnopravno) določbo 210. člena ZD napačno uporabilo in v posledici zapuščinski postopek prekinilo, čeprav med dedičema niso bila sporna dejstva, od katerih bi bila odvisna kakšna njuna pravica, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Glede na povedano nadaljnji napotki sodišču niso potrebni.