Appeal dismissed; defendant's silence validates plaintiff's facts in default judgment under Slovenian Civil Procedure Code.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pasivnost tožene stranke povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču prve stopnje dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe namreč vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Preveri pa, če to ni v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, izda, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je zahtevala odpoved najemne pogodbe z dne 8. 10. 1997 za stanovanje na naslovu P. ter njegovo izpraznitev, ker meni, da je podan krivdni odpovedni razlog po 4. točki prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Toženka na vročeno tožbo ni odgovorila. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da so podani vsi pogoji po 318. člena ZPP, je z zamudno sodbo zahtevku ugodilo.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo dokazno oceno. Čeprav toženka na tožbo ni odgovorila, bi moralo sodišče skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka. Tudi v primeru zamudne sodbe mora dejansko stanje ugotoviti iz predloženih dokazov. V konkretnem primeru je zgolj pavšalno navedlo, da iz dejstev, ki so zatrjevana v tožbi in niso v nasprotju s predloženimi dokazi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre za prepis 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, brez potrebne konkretizacije. Ni jasno, katera odločilna dejstva so podlaga izdane sodbe, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni pravilno uporabilo 8. člena ZPP, je storilo tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Pojasnjuje še, zakaj na tožbo ni odgovorila.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločilo z zamudno sodbo. To sodišče izda, če je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ta v roku za odgovor na tožbo nanjo ne odgovori, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

5. Pasivnost tožene stranke torej povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču prve stopnje dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe namreč vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Preveri pa, če to ni v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, izda, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe). V konkretnem primeru zato izostanek dokazne ocene in dejstvo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na s strani tožnice zatrjevana dejstva, ne predstavlja zatrjevane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

6. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za izpodbijano odločitev so sicer res skopi, vendar pa pritožbenega preizkusa ne onemogočajo. Iz razlogov je namreč razvidno, da je sodišče odločitev oprlo na 103. člen SZ-1 ter dejstva, ki jih je tožnica navedla v tožbi.(1)

7. Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Na podlagi 4. točke prvega odstavka v zvezi z tretjim odstavkom 103. člena SZ-1 lahko lastnik odpove najemno pogodbo za stanovanje (tudi) v primeru, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen, pa v 60 dneh od prejema računa in če te kršitve kljub predhodnemu pisnemu opozorilu na kršitev in način odprave kršitve, tudi v dodatnem roku, ki ne sme biti krajši kot 15 dni, ne odpravi. Iz dejstev navedenih v tožbi izhaja, da toženka ni plačala najemnine za čas od februarja 2015 do februarja 2016, tega dolga pa ni poravnala niti po poslanem opominu, v katerem je bila pozvana, da to stori in na posledice. Pogoji za odpoved najemne pogodbe in posledično izpraznitev stanovanja, so zato izpolnjeni.

8. Razlogi, s katerimi toženka opravičuje svojo pasivnost v pogledu vložitve odgovora na tožbo, na odločitev ne morejo vplivati, zato nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja. Jih je pa obravnavalo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.(2)

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člen ZPP sodbo potrdilo.

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo je bil po presoji pritožbenega sodišča nepotreben, zato tožnica stroške, ki so ji z njim nastali, nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Tožnica je trdila, da toženka, s katero je 8. 10. 1997 sklenila najemno pogodbo za stanovanje št. 10. v večstanovanjski hiši P., kljub pisnemu opozorilu na kršitev in pozivu na odpravo te kršitve, ni poravnala dolga iz naslova najemnine.

Op. št. (2): Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil s sklepom z dne 27. 12. 2016 zavrnjen. Odločitev je pravnomočna.