Appeal dismissed; appellant failed to specify cost-sharing keys and amounts, burden remaining on them.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ker je toženec izrecno in konkretno ugovarjal pravilnosti delitve posameznih stroškov in s tem načinu obračunavanju stroškov, je bilo na tožnici breme, da za vsak strošek opredeli ključ delitve, njegovo podlago in višino. Ne zadošča zgolj sklicevanje na vsebino prilog oz. predloženih listinskih dokazov tožbe in pripravljalne vloge kot del trditvene podlage. Ni naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti če gre za obsežno dokumentacijo, ki obsega več kot 200 strani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122004/2014 z dne 17. 9. 2014 v prvem in tretjem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v znesku 55,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da je nepravilno stališče prvega sodišča, da so bile njene trditve splošne glede na konkretne ugovore toženca, spričo česar tožbenemu zahtevku ni ugodilo, ker bi se moralo zakopati v številne razdelilnike v spisu. Sodna praksa je zavzela stališče, da je sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage dopustno, v primeru ko stranka to izrecno navede, povzemanje dokaza v tožbo pa bi bilo zaradi njegove obsežnosti neracionalno.

Tako sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3379/3012. Za takšen primer gre tudi v tej zadevi. V okviru trditvene podlage se je tožnica sklicevala na specifikacijo predloženih razdelilnikov, iz katerih nazorno izhajajo vse bistvene sestavine, oziroma postavke posameznih stroškov. Res sodišče ni dolžno preučevati obsežne listinske dokumentacije brez trditvene podlage o dejstvih, ki se dokazujejo, vendar v tem primeru ne gre za obsežno dokumentacijo, ampak za preproste in pregledne razdelilnike. Delitveni ključi za posamezne stroškovne postavke obratovalnih stroškov iz razdelilnikov predstavljajo uporabo materialnega prava, so določeni v Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb, pravo pa mora sodišče poznati, zato delitvenega ključa v pripravljalnih vlogah tožnici niti ni bilo treba podrobneje obrazložiti.

Ker se sodišče tako ni opredelilo do vseh pritožničinih navedb, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sicer pa toženec ni ugovarjal vsem postavkam ampak le določenim. Sodišče bi moralo priznati vsaj stroške upravljanja, ki so tožničini lastni stroški in temeljijo neposredno na pogodbi o upravljanju in jim toženec ni obrazloženo ugovarjal.. ugovor toženca, da tožnici ti stroške ne gredo, ker ni svojega dela opravljala zadovoljivo, ni utemeljen, ker obveznost toženca izvira iz pogodbe o upravljanju, kljub temu da z delom upravnika ni zadovoljen..

Sodišče se ni opredelilo, zakaj stroškov upravljanja ne šteje za utemeljene, ampak je zapisalo, da bi se moralo zakopati v številne razdelilnike v spisu, da bi ugotovilo, koliko znašajo. To ne drži, da je v vsakem razdelilniku ena sama postavka, ki se nanaša na strošek upravljanja in je vsak mesec ista. Tožnica pa zlasti graja odločitev sodišča, ker je neobrazloženo zavrnilo dokaze z zaslišanjem pravnih strank in prič, češ da listinski dokazi predstavljajo zadostno podlago za razsojo. Pravdni postopek ne pozna dokaznih pravil. listina je sicer res najzanesljivejše dokazno sredstvo, a to ne pomeni, da zatrjevanih dejstev ni mogoče dokazovati drugače. Glede zalaganje stroškov dobaviteljem iz lastnih sredstev, kar naj bi bilo prav tako sporno, je tožnica predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika in priče, ki bi to dejstvo potrdili in pojasnili način poslovanja.

S svojim ravnanjem pa je sodišča zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem ko je napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Sicer pa ima toženec pravico, da se mesečno zglasi pri upravniku in zahteva vpogled v račune dobaviteljev. Toženec bi lahko vsaj navedel, do katere višine posamezne postavke priznava, in bi plača stroške v nespornem delu, pri tem ko ni sporno, da v stavbi biva in stroške povzroča, jih pa ne plačuje.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakon o pravdnem postopku - ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (7. in 212. člena ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori ter predlagati dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Glede na konkretizirane ugovore toženca (kot jih sodišče prve stopnje povzema v obrazložitvi izpodbijane sodbe), med drugim in predvsem glede delitvenega ključa posameznih stroškov obratovanja, bi morala tožnica substancirano pojasniti ključ delitve oziroma specifikacijo razdelilnikov. Ker je toženec izrecno in konkretno ugovarjal pravilnosti delitve posameznih stroškov in s tem načinu obračunavanju stroškov, je bilo na tožnici breme, da za vsak strošek opredeli ključ delitve, njegovo podlago in višino. Ne zadošča zgolj sklicevanje na vsebino prilog oz. predloženih listinskih dokazov tožbe in pripravljalne vloge kot del trditvene podlage. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti če gre za obsežno dokumentacijo, ki obsega več kot 200 strani. Odločba, sicer Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3379/2012, na katero se sklicuje pritožba, ne potrjuje večinskega stališča sodne prakse, ki je takšno, kot ga je pravilno zavzelo sodišče prve stopnje (primerjaj odločbe VSL II Cp 1683/2012, I Cp 493/2014, II Cpg 1177/2015 in druge). Listinski dokazi so namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedbe dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče.

Če pa tožnica meni, da ni šlo za obsežno listinsko dokumentacijo (kar ni res), potem pa bi lahko nenazadnje sama posamezne stroške in razdelilnike, za vsak sporni mesec, natančno predstavila v svojih vlogah, pa tega ni. Šele potem, ko bi tožnica podala jasne in določne trditve o uporabi načina in ključev delitve stroškov med posamezne uporabnike, bi sodišče lahko presojalo, ali so bili izvedeni na podlagi veljavnih predpisov. Pritožbeno navajanje, da delitvenega ključa niti ni bilo potrebno konkretneje obrazložiti, saj so določeni v Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb, je zato zmotno.

7. Drži, da toženec s trditvami, da tožnici ne pripadajo stroški upravljanja, ker svojega dela ni opravljala zadovoljivo, ni obrazloženo, substancirano prerekal teh stroškov, ki predstavljajo lasten strošek upravnika, temelječ na pogodbeni podlagi. A, kot je pravilno in ponovno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnica tista, ki je dolžna navesti minimum dejstev, da bi lahko uspela delno z zahtevkom. V primeru uveljavljanja več zahtevkov, zlasti v primerih upravnikovih zahtevkih, ko se stroške, ki so nastali v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, uveljavlja po različnih pravnih temeljih (pogodbeni podlagi in na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi), mora stranka računati tudi na delen uspeh. Tožnica tekom postopka ni pojasnila zneskovno, kolikšni so mesečno vtoževani stroški upravljanja, ki odpadejo na toženca. Tudi s sklicevanjem na listine, ki so predložene kot dokaz, ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. S pritožbeno trditvijo, da je v vsakem mesečnem razdelilniku samo ena postavka, ki se nanaša na strošek upravljanja, ki je vsak mesec isti, kar bi lahko sodišče samo izračunalo z vpogledom v listine, ne more uspeti. Tožnica ne more svojega trditvenega bremena prevaliti na sodišče prve stopnje s tem, da od njega zahteva, da bi lahko vpogledalo v mesečne razdelilnike in tako ugotovilo, kakšen je seštevek tega stroška. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek, kolikor temelji na pogodbeni podlagi.

8. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank in prič, s katerimi je tožnica dokazovala zatrjevano dejstvo, da je stroške dobaviteljem plačevala iz lastnih sredstev, saj je bil zahtevek pravilno zavrnjen že zato, ker so izostale odločilne navedbe o višini spornega zahtevka iz naslova stroškov obratovanja.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.