Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on bank overdraft claim under ZOR Art. 1052.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da banka toži toženca zaradi neporavnanega limita na tekočem računu po določbi ZOR, člen 1052. Gre za posebno pravno podlago, zato je neutemeljena trditev pritožbe, vendar se sodišče ni opredelilo, ali je šlo za stanje na tekočem računu ali kreditno pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/10225 z dne 20. 5. 1997, in sicer glede glavnice 2.246,23 EUR in obresti v višini 4.957,05 EUR ter izvršilnih stroškov 79,45 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov 1.651,20 EUR s pripadki.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, se pritožuje tožena stranka. Sodišče je zavrnilo ugovor, da pogodba ni izkazana in da ni dokaz, da je bil odobren kredit 500.000,00 SIT, in sicer tako, da je pavšalen. Zavrnilo je tudi ugovor nesklepčnosti tožbe. Višina dovoljene prekoračitve se določa glede na pritok sredstev imetnika, banka pa obvešča imetnika. Pred odobritvijo kredita v obliki prekoračitve banka zahteva zavarovanje kredita. Tožeča stranka mora izkazati pogodbo o kreditu in to, da je v skladu s pravili in akti odobrila kredit. Tožeča stranka tega ni izkazala. To je bistvena kršitev določb postopka, saj tožeča stranka listine o odobrenem kreditu ni predložila sodišču. Iz navedb tožeče stranke na naroku 11. 7. 2016 bi se razbralo, da je tožeča stranka odobrila kredit, ker bi banka v nasprotnem primeru zaračunavala višje zamudne obresti. Tako ni jasno, ali je bil to kredit ali limit. Sodišče je v obrestnem delu toženi stranki prisodilo 7.205,28 EUR obresti. Razsodilo je preko zahtevka, saj je tožeča stranka zahtevala obresti od 1. 12. 1996 dalje in ni upoštevalo ugovora tožene stranke. Sodišče je prisodilo stroške, ki jih tožena stranka ni zakrivila. Tožena stranka je vložila 14. 3. 2012 predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti in zato ni odgovorna za nastale stroške od 14. 3. 2012. Prvostopno sodišče je zapisalo, da je pooblaščenka prejela sklep o odreditvi cenitve, da tega ni preprečila. Iz sklepa izvršilnega sodišča z dne 18. 4. 2011 izhaja, da je dopuščena izvršba z rubežem nepremičnin in takrat pooblaščenka ni bila pooblaščenka. Zato ni moglo odreagirati zoper sklep o odreditvi cenitve, ker ni bila dopustna pritožba. Pravno sredstvo je vložila že 14. 3. 2012, a prišlo je do tipkarske napake. To se je zgodi vsakomur.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba trdi, da sodba nima razlogov o tem, ali je tožeča stranka zatrjevala, da je dala kredit ali limit. Sodišče prve stopnje je v točki 4 in nato v dokazni oceni pod točko 5 ugotovilo (kar je tudi v skladu s trditveno podlago tožbe), da je tožeča stranka sklenila s tožencem pogodbo o tekočem računu (8. 6. 1993). V pogodbi je bilo v 5. členu določeno, da se mu odobri kredit v obliki dovoljene prekoračitve v višini takratnih 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR), in sicer za čas od 4. 6. 1996 do 4. 12. 1996. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala knjiženje zadnjega priliva 29. 3. 1996 v znesku 7.000,00 SIT, nato prilivov ni bilo več in stanje je bilo na dan 31. 12. 1994 minus 423.920,60 SIT, kar je bilo v okviru odobrenega limita do 30. 6. 1996. Do prekoračitve pa je prišlo 31. 7. 1996 in od takrat dalje je tožeča stranka vpisala tudi pogodbene obresti in nadomestilo za stroške. Nato je tožeča stranka pojasnila, kaj je obračunala še nadalje, to je pogodbene obresti, stroške vodenja računa in stroške opomina. Skupaj je bilo na dan 30. 11. 1996 negativno stanje 2.246,23 EUR in to je prenesla tožeča stranka na sporne terjatve. O tem je predložila listine, katere je sodišče citiralo in obrazložilo v točki 5 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zaslišalo toženca, ki je zanikal nastanek negativnega stanja, vendar je sodišče sledilo listinam in ne zaslišanju toženca. Pritožbi je treba odgovoriti, da bi tožena stranka z ustreznimi dokazi (na primer grafologom) lahko dokazovala, da pogodba in listine niso pristne. Vendar teh dokazov tožena stranka ni predlagala. Zato smiselno očitana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče je tudi odgovorilo na ugovore tožene stranke, zato tudi ni podana 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče se je pravilno pri odločanju oprlo na tedaj veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je v členu 1052 urejal pogodbo o bančnem tekočem računu. Banka je dolžna izplačevati iz tekočega računa za deponenta denar tudi takrat, kadar na računu nima kritja, in sicer v tistem obsegu, ki je določen v pogodbi o tekočem računu ali posebnem sporazumu. Imetnik pa se zavezuje, da bo zagotavljal redni pritok sredstev pri poslovanju, kar tožena stranka v določenem trenutku ni več zagotavljala. Zato je banka lahko zaračunavala prekoračitve limita in zato posebne obresti po pogodbi, kakor tudi provizijo in stroške.

7. Pritožba trdi, da je tožeča stranka na naroku 11. 7. 2016 navajala, da je bil odobren limit in to tožencu v korist, ker bi sicer bile obresti višje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno podlago (pogodba in določba ZOR, člen 1052). Pritožba še trdi, da bi banka morala imeti zavarovanje kredita. Vendar v danem primeru ne pojasni, na podlagi katerega predpisa in tudi pritožbeno sodišče ne najde takega predpisa, ki bi nalagalo banki, da v takratnem času mora zagotoviti zavarovanje plačila.

8. Pritožba še trdi, da je sodišče sodilo preko tožbenega zahtevka glede obresti. Pri tem spregleda, da je tožeča stranka predložila izračun od datuma, od katerega zahteva obresti, to je od 1. 12. 1996 dalje (priloga A 12). Zato sodišče ni sodilo preko tožbenega zahtevka (prim. list. št. 1-2 spisa). Pravilno pa je sodišče upoštevalo, da je glavnica prenehala teči glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/2004 za čas po 1. 1. 2002, ker je upoštevalo pravilo prepovedi ultra alterum tantum. Zato je pravilno izračunalo, koliko obresti je doteklo na dan 31. 12. 2011, to je 7.205,28 EUR in ker je glavnica 2.246,23 EUR, mora tožena stranka plačati še obresti v višini 4.957,05 EUR.

9. Pritožba še graja odločitev pravdnega sodišča o pravdnih stroških. Meni, da tožena stranka ni zakrivila pravdnih stroškov, saj je uspela s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da je podlaga za odločitev 154. člen ZPP in da je treba povrniti stroške tožeči stranki tudi v času izvršbe. Tožeča stranka je uspela skoraj v celoti, delna zavrnitev zahtevka v obrestnem delu pa ni povzročila posebnih pravdnih stroškov. Stroški se odmerijo na celotni uspeh pravde. Ko je toženec uspel, ko je razveljavljal klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, je treba tudi upoštevati končni uspeh v pravdi. Sodišče je vročalo tožencu pisanje na naslov, kjer je bil prijavljen. Pritožba še izpostavi stroške, ki so nastali zaradi cenitve nepremičnine. Meni, da sodišče zmotno očita pooblaščenki, da bi to lahko preprečila, pa ni reagirala. Sklicuje se na čas, ko ni bila pooblaščenka. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pooblaščenka prejela sklep o odreditvi cenitve. Pritožba meni, da ker ni bila dopustna pritožba, se pooblaščenka ni mogla pritožiti. Če je pooblaščenka ugotovila, da sklep o izvršbi ni pravnomočen oziroma izvršljiv, bi vedno lahko vložila ugovor po izteku roka oziroma predlog za odpravo nepravilnosti o izvršbi in s tem dosegla ustavitev cenitve. Ne gre v tem primeru le za možnost vložiti pritožbo. Pooblaščenka bi morala ustrezno reagirati, da ne bi ti stroški nastali. Potem pa je prišlo do zmotne oznake na vlogi, kar pa je sicer očitna strojepisna napaka, vendar je to vložila pooblaščenka in ne sodišče.

10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tiste, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).