Administrative court dismissed appeal; internal foundation acts are not subject to administrative litigation.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za spor o imenovanju direktorja tožeče stranke kot zavoda, ki ga imenuje organ javnega zavoda (torej ne organ republike, občine ali mesta) kot edinega ustanovitelja, je pristojno sodišče za delovne spore.

Izpodbijana sklepa tožene stranke tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista akta, s katerima bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava, niti ju ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč v okviru izvrševanja svojih ustanoviteljskih pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke, na razveljavitev sklepov Sveta zavoda tožene stranke: o imenovanju direktorja tožeče stranke z dne 6. 7. 2016, o imenovanju članov upravnega odbora tožeče stranke z dne 6. 7. 2016 in o spremembah Akta o ustanovitvi tožeče stranke z dne 11. 5. 2016 (1. točka izreka) in zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe ter odločilo o stroških postopka (2. in 3. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožbo, posledično pa tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, zavrglo, ker sklepi, ki se izpodbijajo s tožbo, niso upravni akti oziroma akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Ker pa je tožbo, vloženo na podlagi prvega in drugega odstavka 36. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), zoper sklep tožene stranke o imenovanju direktorja tožeče stranke vložila tožeča stranka kot pravna oseba, tožbo pa lahko na podlagi prvega odstavka navedenega člena vloži le prijavljeni in neizbrani kandidat, se ni izreklo za nepristojno in ni odstopilo zadeve pristojnemu sodišču v skladu z določbo 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu.

3. Tožeča stranka pritožbo vlaga zoper 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se dopusti tožba zoper izpodbijane sklepe Sveta zavoda tožene stranke, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno imenovanje direktorja tožeče stranke (in s tem povezani sklepi tožene stranke).

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu izhaja, da so toženo stranko ustanovile številne občine ter regionalna gospodarska zbornica z območja Savinjske statistične regije, tožena stranka pa je tožečo stranko ustanovila kot visokošolski zavod za izvajanje dejavnosti dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja ter znanstvenoraziskovalnega dela na študijskih področjih vede o živi naravi, vede o neživi naravi, tehniške vede, varstvo okolja in interdisciplinarnih ved. Tožena stranka je kot edina ustanoviteljica tožeče stranke z izpodbijanimi sklepi spremenila Akt o ustanovitvi, tako da direktorja tožeče stranke imenuje tožena stranka in ne več upravni odbor tožeče stranke, spremenila pa je tudi sestavo upravnega odbora tožeče stranke in po izvedenem javnem razpisu imenovala direktorja tožeče stranke.

8. Kot javni zavod s področja vzgoje in izobraževanja za tožečo stranko veljajo določbe Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) in za vprašanja, ki jih ta ne ureja, določbe ZZ. V drugem odstavku 36. člena ZZ je določeno, da če imenuje direktorja zavoda organ republike, občine ali mesta, se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore. V istem odstavku istega člena pa je še izrecno določeno, da se v vseh drugih primerih zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore.

9. Ker ZVis (niti drug zakon) v povezavi z določbo drugega odstavka 6. člena ZZ drugačnih določb ne vsebuje, je glede na določbo drugega odstavka 36. člena ZZ tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je za spor o imenovanju direktorja tožeče stranke kot zavoda, ki ga imenuje organ javnega zavoda (torej ne organ republike, občine ali mesta) kot edinega ustanovitelja, pristojno sodišče za delovne spore(1).

10. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tudi druga dva izpodbijana sklepa tožene stranke (o imenovanju članov upravnega odbora tožeče stranke in o spremembah Akta o ustanovitvi tožeče stranke) nista akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu oziroma nista akta iz 2. člena ZUS-1.

11. Na podlagi navedenega člena namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek).

12. Izpodbijana sklepa tožene stranke tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista akta, s katerima bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava, niti ju ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč v okviru izvrševanja svojih ustanoviteljskih pravic.(2) Prav tako pa niti ZZ in ZVis ali kateri drugi zakon zoper take akte ne predvidevajo oziroma ne dopuščajo sodnega varstva v upravnem sporu, niti ne dajejo pravice ustanovljeni osebi, da bi bila lahko aktivno legitimirana za izpodbijanje ustanovitvenih aktov, ki urejajo njen položaj.

13. Zato so neutemeljene in nebistvene sicer tudi povsem pavšalne in neobrazložene pritožbene navedbe oziroma stališča, da tožena stranka predstavlja t. i. oblastni organ, ustanovljen s strani občin kot izvrševalk javnih pooblastil in upravnih funkcij, in da je zato tožeča stranka bila s sprejetjem izpodbijanih sklepov tožene stranke neposredno prizadeta (prizadet naj bi bil njen pravni položaj oziroma pravna korist, česar pa v tožbi niti ne navaja, v pritožbi pa ne pojasni), in da so zato dejanja, ravnanja oziroma sklepi in njihova zakonitost, ki jih je sprejela tožena stranka, lahko podvrženi presoji upravnega sodišča.

14. Ker torej izpodbijani sklepi tožene stranke niso upravni akti iz 2. člena ZUS-1, se jih na podlagi 2. člena ZUS-1 ne more izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče prve stopnje tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilno zavrglo.

15. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1.

K II. točki izreka:

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo niso pripomogle k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato tudi ona sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj sklep VS RS I Up 216/2014 z dne 3. 7. 2014.

(2) Primerjaj npr. sklepe VS RS I Up 518/2012, I Up 224/2014, I Up 272/2011, I Up 467/2012, I Up 80/2015.