Legislator Case Law & Legislation
DE FR IT EN
Analyze in Legislator
VSRS Sklep X Ips 349/2016 ECLI:SI:VSRS:2017:X.IPS.349.2016 AI generated

Supreme Court dismisses appeal as inadmissible because the legal issue was already resolved by the lower court's decision text.

Case Number VSRS Sklep X Ips 349/2016
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed
Open official source Machine-readable Markdown (.md)

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the applicant's appeal against a first-instance judgment rejecting her request to extend mining rights. The applicant argued that the lower court erred in rejecting the extension despite receiving a municipal certificate confirming land use compatibility. However, the court determined that the lower court's decision text already explicitly addressed this statutory requirement, rendering the specific legal question moot. Consequently, the appeal failed to meet the threshold for admissibility under established administrative law principles.

Legislator headnote

AI generated

Article 83(2) of the Administrative Procedure Act; Article 89 of the Administrative Procedure Act: An appeal is inadmissible if the first-instance decision already contains the necessary legal reasoning to resolve the disputed issue, as the appellant cannot demonstrate a significant legal question or a deviation from Supreme Court practice.

Keywords

AI generated
administrative appeal admissibility mining rights extension land use compatibility Supreme Court review legal reasoning sufficiency

Cited Legislation

AI generated
Article 83(2) of the Administrative Procedure Act
Article 89 of the Administrative Procedure Act
Article 165(1) of the Civil Procedure Act
Article 154(1) of the Civil Procedure Act
Article 22(1) of the Administrative Procedure Act

Cited Case Law

AI generated
Case X Ips 286/2008
Case X Ips 592/2007
Case X Ips 189/2009
Case X Ips 660/2008
Case X Ips 420/2014
Constitutional Court Decision Up-858/08
Constitutional Court Decision Up-1124/08
AI generated
UPRS Sodba III U 6/2017-8
Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju: toženka) sklenilo, da se vloga tožnice za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice zavrže in da v postopku izdaje tega sklepa ni bilo posebnih stroškov. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnica 22. 5. 2015 z vlogo zaprosila za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice. Toženka je ugotovila, da je vloga pomanjkljiva, zato je tožnici 29. 6. 2015 v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) poslala poziv za dopolnitev vloge (v nadaljevanju: poziv), s katerim ji je naložila, da v roku 120 dni vlogo dopolni: 1.) z navedbo podatkov o nosilcu rudarske pravice in zakonitih zastopnikih skladno s 1. in 2. točko petega odstavka 35. člena tega zakona; 2.) z dokazili o pravici izvajati rudarska dela na zemljišču za predlagano obdobje podaljšanja rudarske pravice; 3.) s potrjenim elaboratom o zalogah in virih iz 83. člena tega zakona, iz katerega je razvidno, da na pridobivalnem prostoru še obstajajo zaloge mineralne surovine ter da količine iz koncesijskega akta še niso izkoriščene; 4.) z revidiranim rudarskim projektom za pridobitev koncesije za izkoriščanje, izdelanim v skladu s tem zakonom, v katerem so upoštevane zaloge mineralne surovine, ki skladno s koncesijskim aktom še niso izkoriščene; 5.) z navedbo podatkov o prostorskem aktu, namenjenem rudarstvu, iz 151. člena tega zakona, s katerim se ureja območje predlaganega pridobivalnega prostora. Tožnica se je na poziv odzvala in 29. 10. 2015 vložila vlogo, s katero je zaprosila za podaljšanje roka; toženka ji je s sklepom z dne 29. 10. 2015 ugodila in rok podaljšala za 30 dni. Tožnica je nato 26. 11. 2015 vlogo dopolnila z določenimi listinami, kot to izhaja iz dokumenta št. 0141-54/2005-DE/71, vendar ni priložila listin, ki so bile zahtevane v pozivu, prav tako pa tudi ni zaprosila za ponovno podaljšanje roka. Ker torej tožnica v roku, kot je to zahtevala toženka, ni dopolnila vloge, je slednjo toženka zavrgla na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP.
UPRS Sodba II U 423/2019-11
Administrative court dismisses appeal against mining permit extension rejection due to lack of required reasoning in the decision.
UPRS Sodba I U 1517/2020-27
Tožnik vlaga tožbo zaradi molka organa na podlagi 28.
UPRS sodba IV U 320/2013
Administrative court dismisses mining right extension claim due to unproven force majeure and economic crisis.
VSRS Sklep I Up 218/2023
Appeal dismissed; applicant failed to prove irreparable harm from mining license expiration as mere expectation failure is insufficient.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Odgovor na revidentkino vprašanje izhaja že iz besedila 5. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1, ki določa, da se čas veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje (to pa po 1.3. točki 2. člena ZRud-1 zajema pridobivanje, obogatitev in uskladiščenje mineralnih surovin, ne pa zgolj sanacije) lahko podaljša, če je pridobivalni prostor skladen z dokumenti urejanja prostora. Vendar izpodbijana odločitev ne temelji na stališču, da je vlogo za podaljšanje rudarske pravice mogoče zavrniti kljub temu, da je bilo predloženo potrdilo občine o skladnosti pridobivalnega prostora za izkoriščanje z dokumenti urejanja prostora. Revidentka v reviziji tudi sama zatrjuje, da iz potrdila, na katerega se sklicuje, izhaja, da so predmetne parcele, ki so sicer označene kot peskokop, po namenski rabi opredeljene kot gozdno zemljišče, predvideno za sanacijo peskokopa. Odločitev v obravnavani zadevi torej ni odvisna od odgovora na zastavljeno vprašanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-25/2005-DE-56 z dne 29. 7. 2015, s katero je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za podaljšanje rudarske pravice.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.(1)

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se neko pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

7. Revidentka v zvezi z dovoljenostjo izpostavlja vprašanje, ali je bilo utemeljeno zavrniti njeno vlogo za podaljšanje rudarske pravice na podlagi 151. člena Zakona o rudarstvu (ZRud-1), ko pa je vendarle bilo v postopku pridobljeno potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora (v nadaljevanju potrdilo), ki ga je na zahtevo tožene stranke izdala občina v postopku podaljšanja rudarske pravice revidentki. Odgovor na to vprašanje izhaja že iz besedila 5. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1, ki določa, da se čas veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje (to pa po 1.3. točki 2. člena ZRud-1 zajema pridobivanje, obogatitev in uskladiščenje mineralnih surovin, ne pa zgolj sanacije) lahko podaljša, če je pridobivalni prostor skladen z dokumenti urejanja prostora. Vendar izpodbijana odločitev ne temelji na stališču, da je vlogo za podaljšanje rudarske pravice mogoče zavrniti kljub temu, da je bilo predloženo potrdilo občine o skladnosti pridobivalnega prostora za izkoriščanje z dokumenti urejanja prostora. Revidentka v reviziji tudi sama zatrjuje, da iz potrdila, na katerega se sklicuje, izhaja, da so predmetne parcele, ki so sicer označene kot peskokop, po namenski rabi opredeljene kot gozdno zemljišče, predvideno za sanacijo peskokopa. Odločitev v obravnavani zadevi torej ni odvisna od odgovora na zastavljeno vprašanje. Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izkazan.

8. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.