Slovenian Supreme Court dismisses administrative appeal for failure to specify important legal question under ZUS-1. The court rejects the appeal because the appellant did not concretely define the legal issue. The court ruled that the appellant failed to meet the burden of proof required for admissibility. The decision establishes that vague claims of inconsistent practice are insufficient without specific legal questions. The court emphasizes the need for precise formulation of legal issues in appeals. This case clarifies the strict requirements for admissibility of administrative appeals in Slovenia.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Čeprav je revident na naslovni strani revizije zapisal vrednost spora, je v obrazložitvi glede dovoljenosti izrecno navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker „ni enotne prakse Vrhovnega sodišča in zaradi kršitve ustavnih pravic (po vsebini zadeve gre za pomembno pravno vprašanje)“. Upoštevaje revidentovo trditveno in dokazno breme je s tem omejil presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na omenjeno določbo 83. člena ZUS-1, na ta način pa v primeru sprejema revizije v obravnavo tudi njeno vsebinsko presojo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, DT 0610-3236/2012-9-04-210-05,04-210-01 z dne 26. 11. 2012 (v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT-499-16-15/2013-4 z dne 26. 11. 2014). Z navedeno odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora nad plačevanjem davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 5. 2012, je davčni organ na podlagi 76.b člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV, ki sta ga dolžna plačati družba A., d. o. o. in B., s. p., oba za obdobje maj 2012, in zamudnih obresti, ki tečejo od 1. 7. 2012 do plačila, ter da je tožnik odmerjena zneska dolžan plačati v 30 dneh od vročitve odločbe.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5. Revident je na naslovni strani revizije zapisal vrednost spora,(1) a je v obrazložitvi glede dovoljenosti izrecno navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS (pravilno: ZUS-1), ker „ni enotne prakse Vrhovnega sodišča in zaradi kršitve ustavnih pravic (po vsebini zadeve gre za pomembno pravno vprašanje)“. Iz navedenega izhaja, da je revizijo vložil z namenom dobiti odgovor Vrhovnega sodišča na postavljeno pravno vprašanje in zaradi zagotovitve enotnosti sodne prakse glede določenega pravnega vprašanja. Upoštevaje revidentovo trditveno in dokazno breme je s tem omejil presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na omenjeno določbo 83. člena ZUS-1, na ta način pa v primeru sprejema revizije v obravnavo tudi njeno vsebinsko presojo.(2)

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(3)

7. Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj to v reviziji sploh ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče pa je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter tudi kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja za dovoljenost revizije ne zadostuje.(4) Vrhovno sodišče bi namreč moralo na podlagi navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. To pomeni, da revident ni izpolnil svojega trditvenega bremena.

8. Revident tudi ne pove, o katerem pravnem vprašanju, pomembnem za obravnavano zadevo, naj bi senati Vrhovnega sodišča odločali različno, prav tako ne, glede katerega vprašanja pomeni izpodbijana sodba odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Poleg tega bi moral skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe Vrhovnega sodišča, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti. Revident vsega tega ni storil.

9. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

10. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Navedba vrednosti spora še ne pomeni nujno vrednosti izpodbijanega dela dokončnega akta, kar je pogoj po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1.

(2) Enako Vrhovno sodišče v primerljivi zadevi X Ips 103/2015 (sklep z dne 21. 9. 2016).

(3) Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.

(4)

Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 337/2013 z dne 16. 12. 2015 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012.