Court dismisses appeal in scholarship repayment case, ruling debt repayment obligation remains despite social hardship.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court rejected the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment ordering the repayment of the remaining scholarship amount. The appellant argued that social hardship and an interrupted studies program justified debt forgiveness under the Scholarship Act. The court held that debt forgiveness is an administrative decision by the scholarship provider, not a judicial one, and thus the social circumstances did not alter the legal obligation to repay.
Legislator headnote
AI generatedZakon o štipendiranju 102. člen; 103. člen: The court lacks jurisdiction to decide on the forgiveness of scholarship debts; such decisions remain the exclusive prerogative of the scholarship provider, and social hardship does not automatically suspend repayment obligations in court proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Toženka je bila prejemnica Republiške štipendije, in sicer za pridobitev poklicne oziroma strokovne izobrazbe računovodja. Toženka šolanja ni končala. V zvezi z vrnitvijo izplačanih zneskov je toženka s tožečo stranko sklenila poravnavo o vrnitvi prejetih zneskov. Ker je toženka vrnila le del dolgovanega zneska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo še vračilo preostalega dolga.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.162,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh in ji tudi povrniti stroške postopka v višini 37,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prejela štipendijo za izobraževalni program računovodja, ki pa ga ni dokončala zaradi materinstva. V letu 2010 je podpisala poravnavo za obročno vračanje prejete štipendije, vendar je lahko plačala le nekaj obrokov. Sklicuje se na težko socialno stanje in s tem v zvezi prilaga tudi dokazila. Glede naroka za glavno obravnavo pa navaja, da je pristopila na napačno sodišče, saj je vabilo za narok izgubila. Sklicuje se na Zakon o štipendiranju, po katerem se dolg iz naslova nevrnjene štipendije lahko odpiše v primeru, če je ogrožena socialna varnost prejemnice štipendije. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da dolg odpiše.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.
5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je toženka dolžna tožniku vrniti prejete zneske štipendije. Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, med strankama ni sporno, da je bila toženka prejemnica Republiške štipendije po odločbi št. ... z dne 26. 10. 2005 in sicer za pridobitev poklicne oziroma strokovne izobrazbe računovodja. Toženka šolanja ni končala. V zvezi z vrnitvijo izplačanih zneskov je toženka s tožečo stranko sklenila poravnavo o vrnitvi prejetih zneskov, ki se nahaja v prilogah sodnega spisa pod A/2. Vrnila je le del dolgovanega zneska, zato je tožeča stranka pri sodišču vložila tožbo za vrnitev preostalega zneska. Glede na navedena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča obstaja dolžnost toženke, da dolgovani znesek vrne tožeči stranki, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Toženka s tem v zvezi niti ne navaja, v čem je bila odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Sklicuje se zgolj na težko socialno stanje ter predlaga odpis dolga.
6. Zakon o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip-1)(2) v 102. členu ureja tudi odpis vračila štipendije, med drugim tudi v primeru, če štipendist štipendije ne more vrniti tudi po odlogu vračila štipendije zaradi socialne ogroženosti. V 103. členu pa je urejen postopek odloga vračila, obročnega vračila štipendije oziroma odpisa. Iz navedenega člena izhaja, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije. Vse to pa pomeni, da odločitev o morebitnem odpisu ni v pristojnosti sodišča, temveč se lahko s tem v zvezi toženka obrne neposredno na tožečo stranko. Na odločitev sodišča zato nimajo nobenega vpliva pritožbene navedbe v zvezi s težkim socialnim stanjem.
7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
(2) Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami.