Supreme Court dismisses appeal allowing review request regarding legal costs in denationalization proceedings.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's request to allow a review of the second-instance decision. The applicant sought reimbursement of legal costs incurred by her deceased father's estate, arguing that the lower courts incorrectly interpreted the scope of a general power of attorney and the timing of cost recovery rights. The court determined that the statutory grounds for permitting a review under the Code of Civil Procedure were not met, leading to the dismissal of the application.
Legislator headnote
AI generated367.1. člen ZPP; 367.c. člen ZPP: A review application is inadmissible when the applicant fails to demonstrate that the lower court's decision violates the law or is based on a manifestly erroneous assessment of facts, as the statutory prerequisites for granting a review are not satisfied.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Revizija se ne dopusti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnica zahteva povračilo stroškov zastopanja v denacionalizacijskem postopku po pokojnem dr. K. B., ki odpadejo na toženko kot eno izmed njegovih treh hčera. Tožnica vtožuje tretjino stroškov, ki jih je plačala odvetniku dr. M. T. za svoje zastopanje glede terjatev Odvetniške pisarne dr. O. ter tretjino stroškov odvetnika B. G., ki jo je zastopal v sodnem sporu z dr. M. T.
2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati 5.782,48 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 3.161,84 EUR in odločilo še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.
3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.
4. Predlagateljica v predlogu za dopustitev revizije zastavlja vprašanja: 1) ali lahko enostranska izjava volje - pooblastilo za zastopanje, podpisano s strani zgolj pooblastitelja, šteje za veljavno sklenjeno mandatno pogodbo, četudi iz pooblastila ne izhaja podpis druge pogodbene stranke ter iz njega ni razviden dogovor glede bistvenih sestavin mandatne pogodbe, 2) ali se lahko pooblaščenec, ki mu je dano splošno pooblastilo, brez izrecnega posebnega pooblastila za pooblastitelja spusti v spor in ali določba 3. odstavka 76. člena Obligacijskega zakonika „spustiti v spor“ predvideva zgolj udeležbo pooblaščenca v sporu na aktivni ali pa tudi na pasivni strani, 3) ali pooblaščenec, kateremu je dano pooblastilo za opravljanje dejanj v določenem postopku, brez izrecnega pooblastila lahko veljavno za pooblastitelja prevzema tudi obveznosti, ki s postopkom, za katerega je pooblaščen, niso neposredno povezane, 4) ali mora naročitelj prevzemniku naročila povrniti stroške, ki jih je imel prevzemnik naročila z izpolnitvijo obveznosti, katero je prevzel sam, v svojem imenu in za svoj račun, 5) ali mora naročitelj prevzemniku naročila povrniti vse potrebne stroške, ki jih je prevzemnik naročila imel z izpolnitvijo naročila, četudi prevzemnik naročila ravna neskrbno oziroma ne ravna kot dober gospodar in 6) kdaj začne teči mandatarjeva pravica zahtevati povrnitev stroškov, ki so mandatarju nastali pri opravljanju posla, ki je bil predmet njegovega izpolnitvenega ravnanja.
V zvezi s prvim vprašanjem navaja, da enostranske izjave volje, s katero pooblastitelj pooblaščencu podeli upravičenost za zastopanje, ni mogoče kar avtomatično enačiti s sklenitvijo pogodbe o naročilu. Tudi iz sodne prakse višjih sodišč izhaja, da se v pravnem smislu ne sme mešati pooblastila in pogodbe o naročilu. Glede nadaljnjih vprašanj predlagateljica meni, da sta sodišči zmotno sprejeli tudi odločitev v zvezi z obsegom podeljenega pooblastila, saj nista upoštevali zakonske določbe glede omejitev splošnega pooblastila. Toženka nikoli ni dala tožnici upravičenja, da v njenem imenu in za njen račun sklepa neutemeljene dogovore o prevzemu obveznosti plačila stroškov tretjim osebam ter se spušča v sodni spor, četudi na pasivni strani. Ni mogoče trditi, da je tožnica ravnala kot dober gospodar in da so bili vsi stroški, ki jih vtožuje, potrebni stroški. Glede zadnjega vprašanja navaja, da se ne strinja s stališčem sodišč, da mandatarjeva pravica zahtevati povračilo stroškov začne teči šele od dneva, ko jih je mandatar plačal, temveč meni, da mandatar to pravico pridobi tedaj, ko pravilno izpolni obveznost, kar v konkretni zadevi pomeni, da je tožbeni zahtevek že v celoti zastaran.
5. Predlog ni utemeljen.
6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).