Appeal dismissed; court upheld overtime award based on vehicle weight, rejecting defense's offset claim due to lack of unjust enrichment proof.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (I., II., III. in V. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za sporno leto upravičen do izplačila nadurnega dela v sporni višini. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec finančne stroke ob upoštevanju podatkov iz potnih nalogov ugotovil, da je tožnik upravičen do plačila za nadurno delo v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju stališča iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča navedlo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev 3. člen ZDCOPMD, saj je tožnik vozil osebno in tovorno vozilo, lažje od 3500 kg. Izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec upošteval navedeni zakon, tako sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ampak je upoštevalo prvotni izračun izvedenca, v katerem je kot podlago za izračun uporabil potne naloge.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadurnega dela za leto 2011 v bruto znesku 2.532,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 19. 1. 2012 dalje do plačila in za leto 2012 v bruto znesku 1.104,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 19. 9. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 30. 4. 2013 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku iz naslova nadurnega dela za leto 2011 obračuna bruto znesek 2.532,10 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila in za leto 2012 obračuna bruto znesek 1.104,94 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 130,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna na TRR Delovnega sodišča v Mariboru plačati stroške v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem v znesku 251,58 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del v I., II. in III. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka, se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podredno razveljavitve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 2. 7. 2015 ugotovil, da je tožnik v potne naloge vpisoval več delovnega časa, kot ga je potreboval za vožnjo z ene lokacije na drugo, in da je ob upoštevanju stališča glede pravne podlage v zadevi opr. št. Pdp 246/2014 tožnik upravičen do manjšega izplačila nadurnega dela, in sicer v znesku 1.756,87 EUR bruto za leto 2011 in v znesku 656,40 EUR bruto za leto 2012. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo prvemu izračunu izvedenca in ne drugemu. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja upošteval pravilno pravno podlago in podal nov izračun nadur. V zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo da je tožnik od tožene stranke prejel 500,00 EUR, zato bi moralo pobotnemu ugovoru ugoditi vsaj v tem obsegu. Tožena stranka je sicer tožniku izročila 2.500,00 EUR, kar pa sodišče prve stopnje šteje za nedokazano kljub podpisani izvensodni poravnavi in blagajniškemu prejemku. O znesku 500,00 EUR ni bilo nikoli govora ob sklenitvi sodne poravnave v zadevi opr. št. Pd 337/2012 in ta znesek tudi ni omenjen v zapisniku naroka za glavno obravnavo niti v zapisu sodne poravnave. Tudi sicer je obrazložitev sodbe v tem delu pavšalna in brez navedbe tehtnih razlogov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane presojane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o tožbenem zahtevku za plačila za nadurno delo tožnika v letih 2011 in 2012 ter o pobotnem ugovoru tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za leto 2011 upravičen do izplačila nadurnega dela v višini 2.532,10 EUR bruto, za leto 2012 pa v višini 1.104,14 EUR bruto. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje z dne 12. 7. 2014, v katerem je izvedenec finančne stroke ob upoštevanju podatkov iz potnih nalogov ugotovil, da je tožnik upravičen do plačila za nadurno delo v prisojeni višini. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno (in da naj bi bila zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo navedeni izračun izvedenca, in ne tistega, ki ga je podal v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 2. 7. 2015. Razlogi sodišča prve stopnje za navedeno odločitev so namreč razvidni iz obrazložitve izpodbijane sodbe (4. točka). Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju stališča iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 246/2014 navedlo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev 3. člen Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/05 in nasl. – ZDCOPMD), saj je tožnik vozil osebno in tovorno vozilo, lažje od 3500 kg. Izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec upošteval navedeni zakon (stran 7 dopolnitve izvedenskega mnenja – list. št. 93), tako sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ampak je upoštevalo prvotni izračun izvedenca, v katerem je kot podlago za izračun uporabil potne naloge. Glede na navedeno je odločitev materialnopravno pravilna in ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje v pobot uveljavljala terjatev v višini 2.500,00 EUR, če se ne bi upoštevala izvensodna poravnava z dne 30. 4. 2013 za enak znesek. Po mnenju tožene stranke je tožnik neutemeljeno prejel 2.500,00 EUR in je za ta znesek neupravičeno obogaten. Pravdni stranki sta v sporu opr. št. Pd 337/2012, v katerem je tožnik uveljavljal zahtevke iz naslova odpravnine, odškodnine namesto odpovednega roka, plače, dnevnice in regres za letni dopust, sklenili sodno poravnavo z dne 5. 3. 2014 za plačilo 6.000,00 EUR, s katero sta razrešili sporno razmerje iz navedene pravdne zadeve. To sodno poravnavo je tožena stranka izpodbijala s tožbo v zadevi opr. št. Pd 278/2014, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen (odločitev je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1048/2015).

8. V konkretni zadevi se tožena stranka sklicuje na izvensodno poravnavo z dne 30. 4. 2013, v kateri naj bi bil dogovorjen znesek 2.500,00 EUR, ki naj bi bil tožniku tudi plačan, vendar po navedbah tožene stranke neutemeljeno. Ker pa tožena stranka pri tem ne navede razlogov, zakaj naj bi bil ta znesek tožniku neupravičeno izplačan in da posledično lahko zahteva njegovo vračilo, je treba njen pobotni ugovor že zato zavrniti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da je njen pobotni ugovor v vsakem primeru utemeljen za znesek 500,00 EUR, saj tudi za ta znesek tožena stranka ne navede, zakaj ga je tožnik neupravičeno prejel in ga tožena stranka posledično lahko zahteva nazaj. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, je tako pravilna. Drugih pritožbenih navedb tožene stranke (da je tožena stranka izkazala plačilo 2.500,00 EUR tožniku in da pri sklenitvi sodne poravnave ni bilo govora o znesku 500,00 EUR) pa glede na zavzeto stališče pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (I., II., III. in V. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).