Social security appeal dismissed; widow's pension denied under Slovenia-BiH agreement due to prior invalidity pension recognition.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

2. odstavek 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po katerem se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz 1. odstavka tega člena (preračun pokojnin po uradni dolžnosti) v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma, in v katerem je izrecno določeno, da če niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala, velja tudi za vdovsko pokojnino. Ker je bila zahteva tožničinega moža za priznanje pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine pri tožencu zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnjena, je nosilec zavarovanja v BIH v svoje breme prevzel invalidsko pokojnino, ki mu jo je z odločbo v letu 2000 priznal na podlagi skupne pokojninske dobe, to je pokojninske dobe, prebite v BIH in Sloveniji. S tem je ostala njegova obveznost tudi pravica do vdovske pokojnine, ki jo uveljavlja tožnica. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do vdovske pokojnine je zato utemeljeno zavrnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2014, št. ... z dne 13. 8. 2014, št. ... z dne 25. 11. 2014 ter odločba št. ... z dne 10. 7. 2015 in da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine oziroma do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni vedela, da je fond za pokojninsko in invalidsko zavarovanje BIH upošteval slovensko pokojninsko dobo. Sprašuje se, zakaj toženec ZPIZ Slovenije ni uveljavljal, da se slovenska pokojninska doba izloči in odloči po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Ur. l. RS, št. 37/08 - MP št. 10/08, v nadaljevanju Sporazum). Zoper zavrnilno odločbo toženca z dne 10. 7. 2015 je vložila tožbo. Zoper odločbo z dne 24. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine pa je vložila pritožbo, ker se z njo ni strinjala, saj je bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabljeno materialno pravo. Vztraja, da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine kot vdovi pokojnega moža, ki je delal v Sloveniji ter izda pozitivno odločbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje so dokončna odločba toženca št. ... z dne 13. 8. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 24. 1. 2014 ter dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 11. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 10. 7. 2015. S prvostopno odločbo z dne 24. 1. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 13. 8. 2014 je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena Sporazuma odločil, da se zahteva zavrne in da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine. Enako pa je toženec s prvostopno odločbo z dne 25. 11. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 10. 7. 2015 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

V zvezi s citiranimi odločbami je sporno, ali so pravilne in zakonite in ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske oziroma do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je za zavarovanca A.A. pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja dne 19. 9. 2008 po uradni dolžnosti pričel postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine v skladu s 37. členom Sporazuma. Toženec je zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine z odločbo št. ... z dne 20. 9. 2010 zavrnil, ker je ugotovil, da ni invalid I. kategorije invalidnosti, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje dodatnega pogoja starosti 63 let za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Nato je zavarovanec A.A. pri tožencu ponovno dne 18. 8. 2011 vložil (neformalno) zahtevo za priznanje pravice od invalidske pokojnine. To zahtevo je toženec z odločbo št. ... z dne 16. 8. 2013 zavrnil na podlagi drugega odstavka 37. člena Sporazuma.

7. V drugem odstavku 37. člena Sporazuma je določeno, da če po zakonodaji druge pogodbenice (konkretno Slovenije) niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega Sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala.

8. Z odločbo št. ... z dne 16. 8. 2000 je bila zavarovancu A.A. pri Javnem fondu za penzijsko i invalidsko osiguranje R Srbske Stručna, Služba Filiala, Banja Luka priznana invalidska pokojnina od 5. 8. 2000 dalje. Pri tem je bilo upoštevano, da znaša njegova skupna pokojninska doba 28 let, 6 mesecev in 7 dni, od tega 13 let, 5 mesecev in 11 dni pokojninske dobe prebite v Sloveniji.

9. Po smrti A.A. (24. 5. 2013) je tožnica dne 12. 6. 2013 pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Nov zahtevek pri bosanskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja je nato vložila še 4. 11. 2014, s katerim je uveljavljala pravico do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Kot je že uvodoma povzeto, je toženec obe zahtevi kot neutemeljeni zavrnil s citiranima prvostopnima odločbama, potrjenima z dokončnima odločbama, ki so predmet tega postopka. Takšne odločbe je sodišče prve stopnje štelo za pravilne in zakonite, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

10. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je pravilno zaključilo, da določbe drugega odstavka 37. člena Sporazuma, po katerih se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka tega člena (to je preračun pokojnin po uradni dolžnosti) v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma in v katerih je izrecno določeno, da če niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, da ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (v konkretnem primeru nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH), veljajo tudi za vdovsko pokojnino, in da ta ostane po smrti uživalca invalidske pokojnine obveznost pogodbenice, ki je priznala pravico do invalidske pokojnine.

11. Ker je bila zahteva A.A. za priznanje pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine pri tožencu zaradi neizpolnjevanja pogojev, zavrnjena (odločba z dne 20. 9. 2010, potrjena z odločbo z dne 16. 5. 2011), je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH v svoje breme prevzel invalidsko pokojnino, ki mu jo je z odločbo z dne 16. 8. 2000 priznal na podlagi skupne pokojninske dobe, to je pokojninske dobe prebite v BIH in v Sloveniji. S tem pa je ostala njegova obveznost tudi pravica do vdovske pokojnine, ki jo uveljavlja tožnica.

12. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila tožnici pravica do vdovske pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja BIH z odločbo št. ... z dne 28. 8. 2013 tudi priznana od 1. 6. 2013 dalje in odmerjena v znesku 254,58 KM na mesec, to je v višini 70 % invalidske pokojnine, ki je pripadala pokojnemu možu na podlagi pokojninske dobe, prebite tako v BIH kot v Sloveniji.

13. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 37. člena Sporazuma pravilno zavrnilo tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske oziroma sorazmernega dela vdovske pokojnine, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Za samo odločitev ne more biti relevantno, ali je tožnica vedela, da je bila pri priznanju in odmeri invalidske pokojnine pokojnemu možu, upoštevana tudi slovenska pokojninska doba. V drugem odstavku 37. člena in ostalih določbah Sporazuma pa tudi ni podlage, da bi toženec, za kar se zavzema pritožba, pokojninsko dobo, ki jo je pokojni tožničin mož dopolnil v Sloveniji, izločil. Določbe Sporazuma so sestavni del pravnega reda RS in jih je toženec (in sodišče) dolžan upoštevati pri svojih odločitvah.