Appeal allowed; employer failed to serve notice at workplace per ZPP 144, making employee's lawsuit timely.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tožnik je bil dne 16. 10. 2015 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžan sprejeti, dejstvo, da je odklonil prevzem, pa ne pomeni, da mu je bila odpoved vročena. Tožena stranka bi morala ravnati skladno z določbo 144. člena ZPP, tožniku izredno odpoved pustiti v prostorih delodajalca oziroma na njegovem delovnem mestu ter izpolniti vročilnico. Tega pa ni storila, saj je pisanje poslala tožniku in njegovemu pooblaščencu po pošti. Ker je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 2. 11. 2015, je dne 24. 11. 2015 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in tako pravočasna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (pravilno: sklep) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev smiselna uporaba 144. člena ZPP, napačno. Določba 88. člena ZDR-1, ki ureja vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne določa nikakršnih razlikovanj med vročitvijo redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V 6. odstavku istega člena je določeno, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Ta člen pa ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema, zato je potrebno smiselno uporabiti 144. člen ZPP. Glede na to določilo bi moral delodajalec pisanje pustiti v pisarni, kjer je delavec delal oz. na mestu, kjer bi ga delavec lahko prevzel. Tožena stranka tega ni storila, ampak je pisanje tožniku poslala po pošti, kar pomeni, da je bila tožniku izredna odpoved vročena šele takrat, ko je pisanje, poslano po pošti, prejel. Ta vročitev je bila opravljena 2. 11. 2015, zato je tožba, ki jo je tožnik vložil dne 24. 11. 2015, pravočasna, saj je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se nanje le pavšalno sklicuje. Odločitev sodišče prve stopnje je materialno pravno napačna.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 16. 10. 2015, ko je direktor tožene stranke poskušal izredno odpoved vročiti tožniku v prostorih tožene stranke v navzočnosti prič A.A. in B.B., pa je tožnik vročitev odklonil. Na podlagi določbe 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), po kateri je bil tožnik odpoved dolžan prevzeti, je štelo, da je bila tega dne vročitev izredne odpovedi opravljena. Po stališču sodišča prve stopnje smiselna uporaba določila 144. člena ZPP v obravnavnem primeru ne pride v poštev, saj gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je odpoved brez odpovednega roka in po kateri delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve izredne odpovedi. Po stališču sodišča prve stopnje je edini možni način, da se delavec v primeru odklonitve prevzema izredne odpovedi ob osebnem vročanju v prostorih delodajalca seznani z njeno vsebino, ta, da mu delodajalec odpoved pošlje po pošti na naslov njegovega prebivališča. To je tožena stranka tudi storila, saj mu je z dopisom, s katerim ga seznanja, zakaj mu odpoved pošilja še po pošti, poslala izredno odpoved. Ker je bil namen tega pošiljanja le seznanitev tožnika z odpovedjo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za vročanje izredne odpovedi, zato je tožba, ki jo je vložil tožnik 24. 11. 2015, prepozna.

6. To stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotno. Iz 88. člena ZDR-1 izhaja, da vsebuje skupne določbe o vročanju redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako tudi 3. odstavek 88. člena ZDR-1 določbe o vročanju obeh vrst odpovedi. Res je v tej določbi zapisano, da je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved in se šteje, da je vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev, vendar pa 88. člen ZDR-1 ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega je v takem primeru potrebno uporabiti določbo 6. odstavka istega člena, ki določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, če ni s tem členom drugače določeno. Po 144. členu ZPP, ki določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, v katerih ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če pa tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja ali prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj kjer je pisanje pustil in takrat se šteje, da je s tem vročitev opravljena.

7. Tožnik je bil dne 16. 10. 2015 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžan sprejeti, dejstvo, da je odklonil prevzem, pa ne pomeni, da mu je bila odpoved vročena. Tožena stranka bi morala ravnati skladno z določbo 144. člena ZPP, tožniku izredno odpoved pustiti v prostorih delodajalca oziroma na njegovem delovnem mestu ter izpolniti vročilnico. Tega pa ni storila, saj je pisanje poslala tožniku in njegovemu pooblaščencu po pošti. Kljub dopisu (B7), za katerega je sodišče prve stopnje prepričano, da dokazuje namen tožene stranke seznaniti tožnika s podano izredno odpovedjo, pa je tožena stranka tožniku šele po pošti vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 2. 11. 2015, je dne 24. 11. 2015 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in tako pravočasna.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za enako situacijo kot v zadevi VDSS opr. št. Pdp 380/2015 z dne 9. 7. 2015, na katero se je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje utemeljeno skliceval tožnik.

9. Glede na navedeno je pritožba tožnika utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in skladno s 3. alinejo 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem bo moralo odločiti po vsebini.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.