Appeal court vacates lower court's dismissal of legal aid request due to unconstitutional statute provision.

Izpodbijani sklep se spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo ne zavrže.

[JEDRO]

Ker temelji sklep sodišča prve stopnje na tretjem odstavku 61. člena ZP-1, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ga je višje sodišče po uradni dolžnosti spremenilo z odločitvijo, da se zahteva za sodno varstvo ne zavrže.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo storilčevo zahtevo za sodno varstvo in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče odločitev oprlo na tretji odstavek 61. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Ugotovilo je, da je bilo storilcu vabilo na zaslišanje za 23. 11. 2016 pravilno vročeno 7. 11. 2016, vendar se storilec na zaslišanje ni zglasil in izostanka ni opravičil; v vabilu pa je bil opozorjen, da se bo, če ne bo prišel na zaslišanje in svojega izostanka ne bo opravičil, štelo, da je umaknil zahtevo za sodno varstvo. Sodišče je zato storilčevo zahtevo za sodno varstvo štelo za umaknjeno in jo je na podlagi 64. člena ZP-1 zavrglo kot nedovoljeno.

2. Proti sklepu vlaga storilec po zagovornici pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Po pregledu izpodbijanega sklepa v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da je potrebno izpodbijani sklep spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Tretji odstavek 61. člena ZP-1, veljaven v času odločanja prvostopenjskega sodišča, je določal: „Šteje se, da je oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila.“

5. Po izdaji izpodbijanega sklepa je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-173/14-19, Up 609/14-18 z dne 9. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 15/2017 z dne 31. 3. 2017) razveljavilo navedeni tretji odstavek 61. člena ZP-1. Iz 17. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da je učinek izpodbijane določbe tretjega odstavka 61. člena ZP-1 na učinkovitost in ekonomičnost postopka relativno majhen, teža posega v človekovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva) vlagatelja zahteve za sodno varstvo s fikcijo umika zahteve pa je velika; sankcioniranje vlagatelja z odvzemom sodnega varstva zaradi neopravičene neudeležbe na zaslišanju je torej nesorazmerno s ciljem, to je z učinkovitostjo in ekonomičnostjo postopka. Sodišče namreč v primeru vlagateljevega neopravičenega izostanka lahko odloči tudi brez njegovega zaslišanja na podlagi njegovih navedb v zahtevi za sodno varstvo, na podlagi drugih dokaznih sredstev in na podlagi prekrškovnega spisa. Če po izvedenem postopku ne bo prepričano, da je zahteva za sodno varstvo utemeljena, bo ostala v veljavi odločba prekrškovnega organa. Ustavno sodišče RS je nato zaključilo, da izpodbijana zakonska ureditev tako pomeni prekomeren poseg v pravico vlagatelja zahteve za sodno varstvo do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, zato je tretji odstavek 61. člena ZP-1 razveljavilo.

6. Ker izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča z dne 25. 11. 2016 temelji na razveljavljenem tretjem odstavku 61. člena ZP-1, ga je višje sodišče po uradni dolžnosti spremenilo z odločitvijo, da se zahteva za sodno varstvo ne zavrže.