Appeal dismissed; defective defendant name corrected by first instance court without changing the defendant.

I. Pritožba zoper izpodbijani sklep se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Drugi toženec mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 114,23 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

[JEDRO]

Tožeča stranka v tožbi ni navedla imena obstoječe pravne osebe. Kar pa je navedla kot ime je bilo očitno sestavljeno iz imen dveh različnih, v resnici obstoječih pravnih oseb. Označba je bila do takšne mere pomanjkljiva, da ni bilo mogoče iz nje niti sklepati, zoper koga je tožeča stranka zares želela vložiti tožbo. Z opisano vložitvijo tožbe torej sploh še ni bila vložena tožba zoper (katerokoli) pravno osebo. Po pozivu prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek 108. člena ZPP) je bila ta pomanjkljivost odpravljena. S tem pa tožena stranka ni bila spremenjena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep o ustavitvi postopka zoper prvo toženko in odločilo o stroških postopka.

2. Druga toženka je zoper sklep vložilo pritožbo. V pritožbi je druga toženka navedla, da ni podala soglasja k umiku tožbe. Menila je, da gre za prikrito subjektivno spremembo tožene stranke. Ker je druga toženka takšen ugovor podala že v odgovoru na tožbo, bi moralo sodišče najprej odločiti o ugovoru. Ker tega ni storilo, naj bi bistveno kršilo 187. člen ZPP.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. V njem navaja svoje mnenje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Prvotna navedba tožene stranke je bila sestavljena iz oznake dveh pravnih oseb. Prvotno naj bi bili toženi dve stranki, sedaj pa je zoper eno umaknil tožbo. Postopek se sedaj vodi zoper drugo stranko. Identiteta druge stranke se naj bi zato ne spremenila.

4. Pritožba je neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

5. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper toženo stranko „Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zavod RS za zaposlovanje, Območna služba Ljubljana, Parmova ulica 32, Ljubljana.“ Sodišče je tožbo vročilo in k odgovoru pozvalo Republiko Slovenijo. Po prejemu odgovora s strani Republike Slovenije je tožečo stranko pozvalo, da se izjasni o tem, koga toži, sicer bo štelo, da je s tožbo zajela dve osebi in tožbo v odgovor vročilo tudi Zavodu RS za zaposlovanje.

6. Tožeča stranka je v vlogi z dne 28. 9. 2016 (l. št. 31) navedla, da je tožbo vložila zoper: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Rožna dolina, Cesta IX/6, 1000 Ljubljana. V nadaljevanju je prvostopenjsko sodišče obravnavalo Republiko Slovenijo kot prvo toženko in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje kot drugo toženko.

7. Tožba se pač lahko vloži le zoper obstoječo osebo (1. odstavek 180. člena, 2. odstavek 105. člena in 1. odstavek 76. člena ZPP). Tožeča stranka v tožbi ni navedla imena obstoječe pravne osebe. Kar pa je navedla kot ime je bilo očitno sestavljeno iz imen dveh različnih, v resnici obstoječih pravnih oseb. Označba je bila do takšne mere pomanjkljiva, da ni bilo mogoče iz nje niti sklepati, zoper koga je tožeča stranka zares želela vložiti tožbo. Z opisano vložitvijo tožbe torej sploh še ni bila vložena tožba zoper (katerokoli) pravno osebo. Po pozivu prvostopenjskega sodišča (1. odstavek 108. člena ZPP) je bila ta pomanjkljivost odpravljena. Postalo je jasno, da je tožen le Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. S popravkom navedbe tožene stranke pa je bilo hkrati tudi jasno, da Republika Slovenija ni tožena stranka.

8. Z vlogo z dne 28. 9. 2016 tožeča stranka tudi ni spremenila tožbe. Do subjektivne spremembe tožbe pride le, če je namesto prvotne tožene stranke tožen nekdo drug (1. odstavek 187. člena ZPP). Ne glede na to, da je v postopku sicer opravljala procesna dejanja tudi Republika Slovenija, do subjektivne spremembe tožbe ni niti prišlo, niti ni moglo priti. Kot je že bilo obrazloženo, je bil tožen le Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Prikrita subjektivna sprememba tožbe se lahko dogodi le, če je najprej tožena (obstoječa) oseba, potem pa v nadaljevanju postopka namesto te osebe neka druga oseba in če so podane še nadaljnje okoliščine (opr. št. VSL III Cp 2833/2010 in in VSC Cp 455/2007). V tej zadevi pa ni bilo sploh nobene subjektivne spremembe tožbe, torej tudi ne prikrite.

9. S popravo tožbe je tožeča stranka zgolj pojasnila, zoper koga zahteva pravno varstvo. Zoper popravo prej nepravilne označbe tožene stranke se Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ne more braniti, ker za kaj takšnega nima pravnega temelja. Ne more se niti upreti koncu postopka zoper Republiko Slovenijo, saj se subjektivna sprememba tožbe ni dogodila. Pritožba ima sicer prav, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi napačno navedlo, da sta tako Republika Slovenija kot tudi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje dali svoje soglasje k umiku tožbe. Vendar takšna nepravilna ugotovitev nima vpliva na pravilnost odločbe. Ni namreč pravnega temelja za to, da bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje dajal soglasje k končanju postopka zoper Republiko Slovenijo. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ravnalo, ker ga niti ni iskalo.

10. Ker Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje s pritožbo ni uspel, mora povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta in glede na to, da gre za procesni sklep, je tožeča stranka upravičena do zahtevanih 200 OT nagrade za delo odvetnika, do povrnitve stroškov v višini 4 OT po 3. odstavku 11. člena OT in do DDV. Upravičena je do povrnitve 114,23 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.