Appeal dismissed; court ruled proposal withdrawn due to lack of expert advance payment required for division.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženci sami krijejo vsak svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče je ravnalo pravilno, ko je štelo, da je predlog umaknjen, ker nihče od udeležencev ni želel založiti predujma za izvedenca, brez katerega ni bilo mogoče odločiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo nepravdni postopek, ker je štelo, da sta predlagatelja predlog za delitev solastne nepremičnine umaknila. Odločilo je, da udeleženci sami krijejo svoje stroške postopka.

2. Zoper ta sklep se predlagatelja pritožujeta, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlagata razveljavitev izpodbijane odločitve, opredeljujeta pa tudi svoje pritožbene stroške. Navajata, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča, ker sta podala predlog, da se v postopek O., ki je pridobila solasten del nepremične nasprotnega udeleženca, z njo pa bi brez težav dosegla dogovor o delitvi.

3. Na pritožbo je nasprotni udeleženec odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena; izpodbijani sklep je pravilen in zakonit.

5. Če se solastniki ne morejo sporazumeti o načinu delitve, odloči o tem sodišče tako, da dobijo solastniki v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (2. odst. 70. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Najprej bi bilo treba torej ugotoviti, ali je možna tim. fizična delitev solastnine. Takšna ugotovitev pa brez sodelovanja izvedenca gradbene stroke ni mogoča, saj sodišče sámo z ustreznim znanjem ne razpolaga. Temu pritožnika niti ne nasprotujeta.

6. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom 5. 5. 2016 predlagateljema pravilno naložilo, da založita predujem za stroške izvedenca, jima rok za plačilo na njun predlog tudi podaljšalo, vendar predujma kljub temu nista plačala. Sodišče prve stopnje je nato v skladu s 1. odst. 24. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) k nadaljevanju postopka in plačilu predujma pozvalo še nasprotnega udeleženca, pa tudi on tega ni storil. Ker sodišče k založitvi stroškov za izvedbo nujnega dokaza z izvedencem udeležencev ne more prisiliti, je ravnalo pravilno, ko je uporabilo določbo 1. odst. 36. čl. ZNP in štelo, da je predlog umaknjen. Ta namreč določa domnevo umika predloga, kadar sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem ali cenilcem, predlagatelj pa v podeljenem mu roku ne založi predujma.

7. Na to odločitev ne more vplivati okoliščina, da sta predlagatelja po izteku roka za plačilo predujma predlagala, naj sodišče v postopek pozove novega nasprotnega udeleženca, ki naj bi kupil solastne deleže nepremičnin nasprotnega udeleženca. S tem učinkov že nastale domneve umika nista mogla več preprečiti. Predlagatelja lahko vsak čas sporazumno določita način delitve z drugimi solastniki (1. odst. 70. čl. SPZ). Sicer imata tudi pravico zahtevati delitev solastnine z vložitvijo novega predloga zoper novega nasprotnega udeleženca (vendar bosta tudi tedaj dolžna plačati predujem za izvedenca).

8. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. čl. ZNP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP potrdilo.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 35. čl. ZNP, po kateri vsak udeleženec trpi svoje stroške, če ni določeno kako drugače, in v tem primeru ni.