Buyer of co-owned property cannot demand eviction until physical and legal division is complete.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the appeal against the first-instance court's refusal to grant an eviction order to a buyer of a co-owned property. The buyers argued that eviction should be possible without their consent once the debtor's share was clearly defined, pointing to a valuation report. The court held that a buyer of a co-owned share does not become the sole owner and cannot demand eviction until the property is physically and legally divided to precisely identify the debtor's portion.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); Stvarnopravni zakonik (SPZ): A buyer of a co-owned share cannot demand eviction from the co-owned property until it is physically and legally divided to precisely determine the debtor's share.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in sklep potrdi.
[JEDRO]
Kupec solastnega dela nepremičnine, ki s tem ne postane tudi izključni lastnik, ne more zahtevati izselitve iz solastne nepremičnine, dokler le-ta ni v naravi in pravno formalno razdeljena tako, da je točno določeno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžnikovo lastninsko pravico
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlogi upnikov A. A. in B. B. v zadevi In 2545/2014 z dne 9. 3. 2016, 11. 3. 2016, 16. 3. 2016, 14. 3. 2016, 18. 3. 2016, 23. 3. 2016 in 29. 3. 2016 za izdajo dopolnilnega sklepa v zvezi s sklepom o izročitvi z dne 5. 1. 2016, zavrnejo.
2. Zoper navedeni sklep sta oba upnika A. A. in B. B. po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo. Navajata, da je odločitev arbitrarna, prav tako tolmačenje sodnih odločb. Slednji navajata, da se izselitev iz nepremičnine brez soglasja solastnikov ne more zahtevati, dokler le-ta ni razdeljena oziroma dokler ni jasno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžnikov delež, iz katerega se je dolžnik dolžan izseliti. V konkretnem primeru pa je to jasno. Idealni solastninski delež C. C. na večstanovanjski hiši predstavlja zgolj mansardo oziroma tretjo etažo stavbe, ki ima ločen vhod z zunanje strani v prizidku.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita in se v izogib ponavljanju višje sodišče sklicuje na obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje. 192. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu tudi odloči, kdaj se je dolžnik dolžan odseliti iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja oziroma izprazniti poslovni prostor. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da kupec solastnega dela nepremičnine, ki s tem ne postane tudi izključni lastnik, ne more zahtevati izselitev iz solastne nepremičnine, dokler le-ta ni v naravi in pravno formalno razdeljena tako, da je točno določeno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžnikovo lastninsko pravico.
Da je temu tako izhaja tudi iz določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v 70. členu določa, da solastniki lahko sporazumno določijo način delitve stvari, za pridobitev lastninske pravice pa se smiselno uporabljajo določila, ki urejajo pridobitev solastninske pravice s pravnim poslom (40. člen SPZ). Fizična delitev pomeni sočasno odsvojitev in pridobitev lastninske pravice, zato za pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe o delitvi solastnine smiselno veljajo pravila kot za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla.
To pomeni, da je treba upoštevati splošna in posebna pravila, ki veljajo za pravno poslovni prenos stvari, ki je predmet delitve. Za nepremičnine je potrebno zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem mora biti overjen podpis vseh solastnikov, s tem, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 36. člena Zakona o zemljiški knjigi in 49. člen SPZ). Pritožbena trditev, da je bil prodani solastninski delež dolžnika dovolj opredeljen v cenilnem poročilu z dne 13. 9. 2013, je zato pravno nerelevantna.
Sicer pa tudi v predlogu za izvršbo in sklepu o izvršbi idealni solastninski delež nepremičnine, na kateri je bila dovoljena izvršba, ni bil opredeljen z opisom, kaj ta v naravi predstavlja. Ne držijo torej pritožbene trditve, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in da je napačno tolmačilo sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo sodne odločbe, pravilno je tudi materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZIZ urejajo le izpraznitev nepremičnine kot celote, ne pa idealnega deleža ter da izpraznitev idealnega solastnega deleža do delitve nepremičnine v skladu s 70.
členom SPZ med solastniki pravno ni možna oziroma da bodo morali solastniki zahtevati izpraznitev nepremičnine v drugem pravdnem postopku.
5. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZIZ).