Appeal dismissed; court upheld first-instance conviction and damages assessment based on marital property facts.

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ob upoštevanju izpovedbe oškodovanke, da je bilo osebno vozilo v času trajanja zakonske zveze z obdolžencem, kupljeno zanjo, da sta po razvezi delila le skupno nepremično premoženje, čemur prisotni obdolženec ni oporekal, ter ob upoštevanju, da sta imela obdolženec in oškodovanka že v času trajanja zakonske zveze vsak svoje vozilo, je sodišče prve stopnje življenjsko izkustveno in logično zaključilo, da je bilo vozilo v času, ko je obdolženec storil kaznivo dejanje, izključno v lasti oškodovanke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod nadaljnjim pogojem, da oškodovanki B. B. v roku šestih mesecev plača 1.994,94 EUR škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Odločilo je, da je obdolženec dolžan oškodovanki (v roku šestih mesecev) plačati 1.994,94 EUR škode, povzročene s kaznivim dejanjem, pod izvršbo, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko, na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), napotilo na pravdo. Na podlagi 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo vse stroške postopka in sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je obdolženec vložil laično pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb obdolženca ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke in jih tudi ustrezno obrazložilo.

5. Obdolženec v pritožbi uvodoma navaja, da „sodbo zavrača oz. ji oporeka v celoti“, vendar pa v nadaljnjih pritožbenih navedbah dokazne zaključke sodišča prve stopnje izrecno izpodbija le glede vrednosti vozila Citroen C3 pred storitvijo kaznivega dejanja in posledično višine v plačilo naloženega zneska iz naslova povzročene škode, nadalje navaja, da je bilo vozilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze z oškodovanko, s pavšalnimi razlogi izpodbija v okviru izrečene pogojne obsodbe določeno kazen in preizkusno dobo ter zatrjuje, da je v izpodbijani sodbi nerealno prikazano njegovo materialno stanje in premoženje.

6. Pritožbeno zatrjevanje obdolženca, da je sodni izvedenec in cenilec avtomobilske stroke C. C. (ki ga je sodišče prve stopnje angažiralo zaradi ugotovitve vrednosti vozila Citroen C3 pred poškodovanjem) v cenitvenem mnenju navedel, da je bila takratna tržna cena vozila 325,60 EUR, ni točno. Sodišče druge stopnje po proučitvi cenitvenega mnenja ugotavlja, da je cenilec ocenil, da bi bili pričakovani povprečni prevoženi kilometri glede na starost vozila 142.500 kilometrov, vozilo pa je imelo po števcu prevoženih približno 200.000 kilometrov, zato korekcijski faktor števila prevoženih kilometrov predstavlja -0,25 oz. -14,38 % od izračunane amortizirane vrednosti vozila (2.265,54 EUR), kar znaša 325,60 EUR. V cenitvenem mnenju naveden znesek 325,60 EUR torej predstavlja t. i. izračun „korekcije kilometrov“ in ne vrednosti vozila pred poškodovanjem, kot to v pritožbi neutemeljeno navaja obdolženec.

7. Pritožnik nadalje ne more uspeti s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da je bilo vozilo zaradi nerednega vzdrževanja, visokega števila prevoženih kilometrov (200.000) in slabega stanja že skoraj nevarno za javni promet. Iz cenitvenega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo kot jasno in verodostojno, je razvidno, da je bilo pred obravnavanim dogodkom vozilo nepoškodovano in upoštevaje letnik izdelave ter število prevoženih kilometrov v povprečnem in pričakovanem stanju. Glede na amortiziranost vozila, predvideno povprečno ohranjenost in splošno stanje je cenilec vrednost vozila ocenil na 1.994,94 EUR. Iz mnenja tudi izhaja, da je cenilec pri oceni stanja in posledično vrednosti spornega vozila, poleg listinske dokumentacije v spisu in fotografij poškodovanega vozila, upošteval tudi podatke, ki jih je o vozilu pridobil od mehanika D. D., zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki obdolženca, da se pred cenitvijo cenilec o stanju vozila ni pozanimal. Pritožnik nadalje zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo njegovih pripomb, vendar pa teh pritožbenih navedb ne konkretizira, zato se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolženec dolžan oškodovanki škodo, ki ji je nastala s poškodovanjem vozila, povrniti v celoti. Izvedeni dokazni postopek sicer potrjuje pritožnikove navedbe, da je bilo vozilo kupljeno še v času trajanja njune zakonske zveze, saj je to dejstvo zaslišana kot priča na glavni obravnavi potrdila tudi oškodovanka sama. Vendar pa je sodišče prve stopnje svojo presojo o lastništvu vozila v času obravnavanega dogodka utemeljeno oprlo na njeno nadaljnjo izpovedbo, da je bilo vozilo Citroen C3 kupljeno zanjo in je bilo dejansko njeno, da sta z obdolžencem po razvezi delila le skupno nepremično premoženje, čemur prisotni obdolženec ni oporekal, ter ob upoštevanju, da sta imela obdolženec in oškodovanka že v času trajanja zakonske zveze vsak svoje vozilo, česar pritožnik ne izpodbija, življenjsko izkustveno in logično zaključilo, da je bilo vozilo v času, ko je obdolženec storil kaznivo dejanje, izključno v lasti oškodovanke. Vse navedene okoliščine namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da sta po razvezi obdolženec in oškodovanka obdržala vsak tisto vozilo, ki ga je vsak izmed njiju uporabljal že v času trajanja zakonske zveze (po podatkih spisa je obdolženec obdržal vozilo Citroen Xsara, ki je bilo tudi predmet preiskave v predkazenskem postopku). Glede na navedeno obdolženec s pritožbenimi navedbami, da „misli, da bi se moralo upoštevati, da je bil avto kupljen v času zakonske zveze, ko so se stroški delili“, pravilne presoje sodišča prve stopnje glede višine zneska povzročene škode, ki ga je dolžan povrniti oškodovanki, ne more omajati.

9. Pritožnik svojega nestrinjanja z odločbo o kazenski sankciji v pritožbenih navedbah ne konkretizira, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri v okviru izrečene pogojne obsodbe določene kazni in določitvi preizkusne dobe upravičeno kot obteževalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost za kaznivo dejanje nasilja v družini na škodo iste oškodovanke, težo in okoliščine izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja (olajševalnih okoliščin ni našlo), kot tudi dejstvo, da se obdolženec še vedno ni sprijaznil z razvezo zakonske zveze, vse okoliščine ustrezno ovrednotilo in obdolžencu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo, vključno z naložitvijo posebnega pogoja, da je oškodovanki dolžan povrniti s storjenim kaznivim dejanjem povzročeno škodo v višini vrednosti vozila.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev, da se stroški kazenskega postopka naložijo v plačilo obdolžencu, sprejelo na podlagi podatkov o njegovem premoženjskem stanju (solastnik stanovanjske hiše in lastnik parcele), ki jih je navedel obdolženec sam. Pritožnik zatrjuje, da ni več solastnik stanovanjske hiše, temveč le še lastnik parcele velikosti manj kot 500 m2, ki je nedostopna in ob malo močnejšem deževju poplavlja, ker pa teh pritožbenih navedb ne podkrepi z ustreznimi dokazili, se pritožbeno sodišče o njihovi verodostojnosti niti ne more prepričati in posledično sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec stroške kazenskega postopka zmožen povrniti.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, in ker tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Sodišče druge stopnje je obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.