Supreme Court suspends appeal due to constitutional challenge of Defense Law provision on military training costs.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami).

[JEDRO]

Pri odločanju o reviziji mora Vrhovno sodišče uporabiti določbo drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da pripadnik stalne sestave lahko pogodbo o zaposlitvi iz prvega odstavka prejšnjega člena enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom 10 let.

Po oceni Vrhovnega sodišča je navedena določba ZObr v neskladju z 2., 14. in 49. členom Ustave Republike Slovenije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 133316/2013 z dne 23. 8. 2013 in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 7.612,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2012. Zahtevek za povrnitev stroškov usposabljanja toženca na šoli za podčastnike Slovenske vojske je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da ta obveznost ne temelji na pogodbi o zaposlitvi, določbah Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami) in tudi ne na določbah Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je sprejel minister za obrambo, saj je tožnik usposabljanje uspešno in pravočasno opravil in je pri toženi stranki ostal v delovnem razmerju predpisan čas po končanem usposabljanju. Ker je obveznost povrnitve stroškov usposabljanja prenehala z izpolnitvijo, določba 3. točke sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga stranki sklenili 26. 9. 2011 (v nadaljevanju Sporazum) (1) nima podlage in je zato nična.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženčeva obveznost povrnitve stroškov usposabljanja prenehala 23. 4. 2010 in da zato tožeča stranka ni imela podlage, na kateri bi lahko od toženca zahtevala povračilo teh stroškov. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je določba Sporazuma o dolžnosti povrnitve stroškov usposabljanja nična.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 22/2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je toženec glede na določbe 93. člena ZObr in 7. člena Pravilnika ter sklenjeni Sporazum dolžan vrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da določba 7. člena Pravilnika, na katero se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, ne velja za šolo za podčastnike. V primeru toženca je treba uporabiti določbo drugega odstavka 93. člena ZObr, iz katere jasno izhaja, da je bil toženec zavezan, da ostane zaposlen na ministrstvu deset let in da mora povrniti sorazmeren del stroškov šole za podčastnike, če bo pogodbo o zaposlitvi prekinil pred tem rokom. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je Pravilnik podrobneje uredil vprašanje povrnitve stroškov. Določb Pravilnika ni mogoče upoštevati, če je njihova vsebina v nasprotju z jasno določbo zakona. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom je eden od zakonsko predpisanih načinov prenehanja delovnega razmerja. Vsebina pisnega sporazuma je prepuščena pogodbenim strankam. Zakon je vanjo posegel le toliko, da je kot obvezno sestavino sporazuma predpisal opozorilo o posledicah, ki delavcu nastanejo zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Glede ostale vsebine sporazuma sta bili stranki prosti. Sporna določba sporazuma temelji na četrtem odstavku 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (v nadaljevanju ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami). Toženec je prostovoljno sklenil sporazum, v katerem je bilo jasno določeno, kolikšen znesek stroškov za šolo za podčastnike je dolžan vrniti in v kakšnem roku. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno temeljnih načel obligacijskega prava. Zato so stranke po tem, ko je pogodba sklenjena, zavezane izpolniti sprejete obveznosti. Revizija se sklicuje na prakso pritožbenega sodišča, razvidno iz sodb Pdp 59/2015 z dne 12. 2. 2015 in Pdp 1691/2014 z dne 1. 4. 2015. S Sporazumom, ki je bil sklenjen na pobudo tožnika, stranki nista le razveljavili pogodbe o zaposlitvi, temveč sta razdelali tudi posledice njene razveljavitve. Obveznost povračila stroškov izhaja iz drugega odstavka 93. člena ZObr in 13. člena toženčeve pogodbe o zaposlitvi. Toženec je s podpisom sporazuma dejansko pripoznal dolg, ki izhaja iz sporazuma.

5. Toženec je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Postopek o odločanju o reviziji se prekine.

7. Pri odločanju o reviziji mora Vrhovno sodišče uporabiti določbo drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da pripadnik stalne sestave lahko pogodbo o zaposlitvi iz prvega odstavka prejšnjega člena enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom 10 let.

8. Po oceni Vrhovnega sodišča je navedena določba ZObr v neskladju z 2., 14. in 49. členom Ustave Republike Slovenije.

9. Vrhovno sodišče je zato v skladu 156. členom Ustave RS in prvim odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami) prekinila postopek sodnega varstva zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr.

10. Postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

----

(1) S Sporazumom sta se stranki dogovorili, da bo toženec povrnil Ministrstvu za obrambo stroške v višini 7.612,48 EUR, nastale v času vojaškega strokovnega usposabljanja, in sicer na šoli za podčastnike.