Appeal dismissed; employer failed to prove wage payment via bank transfer or cash handover.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Toženec tožniku v spornem obdobju ni izplačal vtoževanih neto plač, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožniku izplačati neizplačane neto plače v znesku 3.550,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti znesek 1.232,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz razloga bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je toženec tožniku vtoževani znesek v celoti poravnal. Toženec je pravočasno trdil, da tožniku nič ne dolguje in je v ta namen predlagal izvedbo dokazov. Kljub navedenemu je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Glede poslanega sms sporočila, ki naj bi ga toženec poslal tožniku, je toženec na naroku dne 18. 4. 2016 pojasnil, da se ne spomni, da bi tak sms poslal, da pa je možno in da se je stavek „Drugi teden se slišiva in se bova dogovorila za naprej, kako bomo izpeljali, vem da je težko čakati.“ verjetno nanašal na še neizplačani regres in ne na plačo. Tega pojasnila toženca sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo. Prav tako ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, čeprav bi njihova izvedba pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja in bi potrdila trditve toženca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tiste, katero smiselno uveljavlja toženec v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženec v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj ni določno opredelil, katerih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni moglo preizkusiti. Tudi sicer iz izpodbijane sodbe (3. točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokazov, ki po vsebini pomeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

7. Tožnik v tem postopku zahteva plačilo neizplačanih plač. Pri tožencu je bil zaposlen kot natakar v obdobju od 7. 10. 2013 do 30. 4. 2014. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bili prispevki in davki od plač obračunani in odvedeni, tako da je predmet spora le izplačilo neto plač. Tožnik je pri opredelitvi tožbenega zahtevka upošteval plačilne liste toženca ter nakazili na račun dne 31. 12. 2013 in dne 9. 1. 2014 po 300,00 EUR in terja znesek 3.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da je izpolnil obveznost izplačila neto zneskov tožniku. Pritožbeno sodišče s tem zaključkom sodišča prve stopnje soglaša. Razloge izpodbijane odločitve sprejema in se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanje v celoti sklicuje (tč. 6 do 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), v zvezi s pritožbenim navedbami pa v nadaljevanju daje naslednja pojasnila.

9. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 44. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dokazno breme glede izplačila plač na delodajalcu. Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se na podlagi 135. člena ZDR-1 izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca, drugačen način se lahko določi v kolektivnih pogodbah le za povračila stroškov v zvezi z delom. Zato listki z zapisi zneskov, ki jih je toženec vložil v spis (priloge B3 do B17), glede na navedeno določilo, niso ustrezen dokaz o plačilu plač, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da je tožniku izročil gotovino na roke. Na listkih z zapisi zneskov ni tožnikovega podpisa. Pri zatrjevanem izročanju gotovine nihče ni bil navzoč. Toženčeva soproga A.A. pa je na zaslišanju povedala le, da ji je mož povedal, da je tožniku izročal gotovino. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča toženec, s predložitvijo listkov z zapisi zneskov, na katerih ni tožnikovega podpisa in s svojo izpovedjo, s potrebno stopnjo prepričanja, ki se za odločitev v pravdnem postopku zahteva, ni uspel dokazati, da je tožniku izročil gotovino na roke. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da je obveznost izplačila neto zneskov tožniku izpolnil, zato niso utemeljene.

11. Glede na navedeno dejstvo, ki ga toženec v pritožbi izpostavlja, da je tožnik zatrjeval, da je od toženca prejel sms sporočilo z vsebino: „Drugi teden se slišiva in se bova dogovorila za naprej, kako bomo izpeljali, vem da je težko čakati.“, za razsojo v obravnavani zadevi ni bistveno. Zato toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo pojasnil toženca glede poslanega sms sporočila, podanih na zaslišanju dne 18. 4. 2016.

12. Toženec tožniku ni izplačal vtoževanih neto plač, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Same višine prisojenega zneska toženec v pritožbi ne izpodbija.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).