Administrative court dismisses lawsuit for filing late, missing the 30-day preclusive deadline for administrative review. The plaintiff filed the lawsuit 18 months after the deadline expired. The court ruled that the 30-day period is mandatory and cannot be extended. The court rejected the claim because the plaintiff failed to file within the statutory time limit. The decision emphasizes the strict nature of preclusive deadlines in administrative law. The court applied the principle that missing the deadline results in the loss of the right to sue.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Na podlagi določbe prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je potrebno tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Gre za prekluzivni rok, saj stranka z zamudo tega roka izgubi pravico do vložitve tožbe. Tožnik je tožbo vložil po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka od prejema odločbe pritožbenega organa, torej prepozno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je 4. 5. 2016 vložil pri tukajšnjem sodišču tožbo zoper odločbo Davčne uprave RS DT 42270-1656/2013-1 z dne 20. 6. 2013 (v nadaljevanju izpodbijani akt) v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT 499-10-32/2014 z dne 2. 7. 2014 (v nadaljevanju odločba pritožbenega organa). Z izpodbijanim aktom je bil tožniku odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v višini 1.467,13 EUR ter določen rok za obročno plačilo tega davka. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil z odločbo, izdano 2. 7. 2014, ki jo je tožnik prejel 27. 7. 2014.

2. Tožnik je zoper izpodbijani akt 4. 5. 2016 pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo v kateri navaja kršitev materialnega prava in kršitev določb postopka. Tožnik meni, da je bila odločitev arbitrarna. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/13-86 z dne 21. 4. 2014 po kateri je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo RS. Vse svoje davčne obveznosti je tožnik pravočasno poravnal. Dne 24. 2. 2014 pa je prejel sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke v višini 1.546,11 EUR. Rubež navedenih denarnih sredstev je bil opravljen protizakonito, zato je 26. 8. 2015 zahteval povračilo v višini 1.704,20 EUR. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke DT 42270-1656/2013-1 z dne 20. 6. 2013 v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravi in toženi stranki tudi naloži, da je dolžna tožniku v roku 15 dni v skladu s 4. alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1 povrniti znesek 1.704,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2014 dalje do plačila.

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. Iz pravnega pouka o odločbe Ministrstva za finance DT 499-10-32/2014 z dne 2. 7. 2014 izhaja, da je bil tožnik poučen, da je možno sprožiti upravni spor zoper akt prvostopenjskega organa v roku 30 dni od prejema odločbe pritožbenega organa pri Upravnem sodišču RS. Iz vročilnice izhaja, da je bila odločba pritožbenega organa tožniku vročena 27. 7. 2014, kar je tožnik potrdil s podpisom na vročilnici. Sodišče pa je predmetno tožbo prejelo šele 4. 5. 2016, kar izhaja iz potrdila o prejemu Upravnega sodišča RS. Glede na navedeno je tožba vložena prepozno, saj se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 27. 8. 2014.

Na podlagi določbe prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je namreč potrebno tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (v danem primeru odločba pritožbenega organa). Gre za prekluzivni rok, saj stranka z zamudo tega roka izgubi pravico do vložitve tožbe. Tožnik je tako po presoji sodišča predmetno tožbo vložil po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka od prejema odločbe pritožbenega organa, torej prepozno. Po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prepozno.

Po povedanem je sodišče tožbo v postopku predhodnega preizkusa tožbe, v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.