Appeal dismissed; claimant not liable to repay pension overpayment under bilateral social security agreement.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 264,49 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

[JEDRO]

Tožnik od 30. 11. 2010 dalje ni bil več upravičen do izplačila starostne pokojnine. V obdobju, ko mu je tožena stranka še izplačevala starostno pokojnino, in sicer od 30. 11. 2010 do 20. 4. 2012, ni bil več podan pravni temelj za izplačilo pokojnine. Glede vprašanja, ali je tožnik dolžan preplačilo vrniti, je treba uporabiti določbo osmega odstavka 38. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, po kateri pokojnino, priznano v skladu s tem členom, nosilec druge pogodbenice nakazuje nosilcu prve pogodbenice, dokler nosilec prve pogodbenice ne sporoči, da je preplačilo poračunano in da se pokojnina druge pogodbenice lahko začne izplačevati neposredno upravičencu. Nosilec druge pogodbenice začne izplačevati pokojnino nosilcu prve pogodbenice takoj po priznanju pravice. Podlaga za poračun je torej podana, vendar pa je bilo vprašanje tega poračuna prepuščeno obema nosilcema pokojninskih zavarovanj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v II. točki izreka odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2014. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške upravnega postopka in pa pravdne stroške.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi določbe petega odstavka 38. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (v nadaljevanju: Sporazum)(1) ni dolžan vrniti preveč izplačanih zneskov slovenske pokojnine. Iz dejanskega stanja je razvidno, da je tožnik vse do 30. 4. 2012 prejemal slovensko pokojnino. Po uveljavitvi Sporazuma dne 1. 11. 2010 je tožena stranka po uradni dolžnosti začela postopek po 38. členu Sporazuma za preračun dajatev. Ker je tožnik v RS dopolnil skupaj le 11 dni zavarovalne dobe, kar je manj kot 12 mesecev, se mu po določbi prvega odstavka 24. člena Sporazuma, ne prizna nobena dajatev. Tako je bilo z odločbo z dne 25. 4. 2012 odločeno, da je tožniku pravica do starostne pokojnine prenehala 30. 11. 2010 in da se preveč izplačani zneski pokojnine v obdobju od 1. 12. 2010 do 30. 4. 2012 poračunajo ter da se od prvega naslednjega meseca po izdaji te odločbe tožniku prične izplačevati srbska pokojnina, priznana z odločbo z dne 2. 4. 2012. Odločba je postala pravnomočna. Odločitev je bila namreč potrjena tudi na sodišču. Glede na navedeno izhaja, da se je tožniku slovenska pokojnina izplačevala do 30. 4. 2012. Po pravnomočni odločbi z dne 26. 4. 2012 pa ima pravico do slovenske pokojnine le do 30. 11. 2010. Tako je nastalo preplačilo, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano odločbo z dne 20. 11. 2014, pri čemer so bili upoštevani tudi zneski, ki jih je tožnik prejel s strani tujih nosilcev zavarovanja in pa tožnikov ugovor zastaranja. Preplačilo tako znaša 2.667,38 EUR. Določba petega odstavka 38. člena Sporazuma, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, se uporabi le v primerih, ko ima upravičenec pravico do pokojnine v obeh državah pogodbenicah, seštevek obeh pokojnin pa je nižji od že priznane pokojnine. Tožnik pa pravice do slovenske pokojnine nima in se posledično tudi določba petega odstavka 38. člena Sporazuma za tožnika ne more uporabiti. Tudi iz sodbe opr. št. Psp 50/2013 z dne 9. 5. 2013 izhaja, da se preveč izplačani zneski dajatev poračunajo v celoti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi. Podrobno povzema dosedanji potek postopka v zvezi s samo pravico do pokojnine. S tem v zvezi omenja tudi postopke pred sodiščem. Po njegovem mnenju je že pravnomočna sodba opr. št. V Ps 1638/2012 z dne 19. 11. 2012 napačna, saj je v nasprotju s sicer običajno sodno prakso višjega in vrhovnega sodišča. Tožena stranka je z odločbo z dne 26. 4. 2012 posegla v že pridobljene tožnikove pravice, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Tožnik bi moral od 1. 5. 2012 dalje prejemati srbsko pokojnino, pa je ni prejemal, saj si je tožena stranka zadržala vse srbske pokojnine. Glede vračila pa iz točke 10 obrazložitve sodbe opr. št. Psp 50/2013 z dne 9. 5. 2014 izhaja, da se vprašanje poračuna nanaša na oba nosilca zavarovanj, ne pa na tožnika samega. Tožnik je vse pokojninske prejemke v obdobju od 1. 10. 2011 do 30. 4. 2012 prejel na podlagi odločb tožene stranke z dne 11. 10. 1994 in z dne 15. 3. 1996. Za prejete zneske je torej obstajal pravni temelj, saj pravna podlaga pozneje ni odpadla. Navedeni odločbi sta še vedno materialno in formalno pravnomočni ter še vedno živi. V konkretnem primeru tako ne gre za neupravičeno obogatitev tudi upoštevaje določbe Obligacijskega zakonika. Tožnik ne more ničesar vrniti, saj mu od prejetega ni nič ostalo. Glede sklicevanja tožene stranke na Sporazum, pa tožnik navaja, da se nobena določba tega Sporazuma ne more uporabiti za tožnika, saj ne ureja njegovega vprašanja oz. položaja. Predpis, ki ne ureja določenega položaja, se ne more uporabiti za primere, ki jih ne ureja. Tožnik ni bil obravnavan ugodneje kot ostali zavarovanci tožene stranke, nasprotno bil je edini zavarovanec v državi, ki je žrtev razpada SFRJ v pokojninskem smislu ter je vrnitev preplačila tako tudi nemoralna. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(2) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2014. Z omenjeno odločbo je bila odpravljena prvostopenjska odločba št. ... z dne 11. 4. 2014. Nadalje je bilo odločeno, da preplačilo za dajatev - starostna pokojnina v obdobju od 1. 10. 2011 do 30. 4. 2012 znaša 8.325,45 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže na račun tožene stranke v roku 12 mesecev od prejema odločbe, v primeru zamude pa se bodo zaračunale tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka dokončne odločbe).

7. Tožena stranka se v navedeni odločbi sklicuje na odločbo št. ... z dne 26. 4. 2012 po kateri tožnik od 30. 11. 2010 dalje ni bil več upravičen do izplačila starostne pokojnine. V obdobju, ko mu je tožena stranka še izplačevala starostno pokojnino in sicer od 30. 11. 2010 do 20. 4. 2012 tako naj ne bi več obstajal pravni temelj za izplačilo pokojnine. Po stališču tožene stranke je tožnik preplačilo dolžan vrniti na podlagi prvega odstavka 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3).

8. ZPIZ-2 v prvem odstavku 194. člena določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

9. Z odločbo št. ... z dne 26. 4. 2012 je bilo odločeno, da tožniku s 30. 11. 2010 preneha pravica do starostne pokojnine. Nadomeščena je bila ugotovitvena odločba št. ... z dne 17. 2. 2012 ter nadalje odločeno, da se preveč izplačani zneski starostne pokojnine za čas od 1. 12. 2010 do 30. 4. 2012 poračunajo ter da se bo od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe uživalcu pokojnine začela izplačevati srbska pokojnina, priznana z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2012. Omenjena odločba je bila potrjena tako s prvostopenjsko sodbo opr. št. V Ps 1638/2012 z dne 19. 11. 2012 kot tudi sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 50/2013 z dne 9. 5. 2013. S sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 188/2013 z dne 10. 3. 2014 pa je bila zavrnjena tudi vložena revizija zoper sodbo pritožbenega sodišča. Iz navedenih sodnih odločb izhaja, da tožnik ni več upravičen do slovenske starostne pokojnine od 30. 11. 2010 dalje. Odločitev je bila sprejeta upoštevaje 38. člen Sporazuma, ki govori o ponovni odmeri pokojnin. Ker je bilo glede vprašanja prenehanja pokojnine oziroma ponovne odmere pokojnine že pravnomočno odločeno, je torej v tej sporni zadevi potrebno odgovoriti le še na vprašanje, ali je prišlo do preplačila.

10. Po stališču pritožbenega sodišča je prišlo do preplačila, vendar pa je glede vprašanja, ali je tožnik dolžan preplačilo povrniti, potrebno uporabiti določbo osmega, ne pa petega odstavka 38. člena Sporazuma. V osmem odstavku je namreč izrecno določeno, da pokojnino, priznano v skladu s tem členom, nosilec druge pogodbenice nakazuje nosilcu prve pogodbenice, dokler nosilec prve pogodbenice ne sporoči, da je preplačilo poračunano in da se pokojnina druge pogodbenice lahko začne izplačevati neposredno upravičencu. Nosilec druge pogodbenice začne izplačevati pokojnino nosilcu prve pogodbenice takoj po priznanju pravice. Na omenjeno določbo je pritožbeno sodišče opozorilo že v sodbi opr. št. Psp 50/2013 z dne 9. 5. 2013. V 10. točki je izrecno zapisano, da se vprašanje poračuna nanaša na oba nosilca zavarovanj, ne pa na tožnika samega. Izrek odločbe z dne 26. 4. 2012 in z dne 21. 6. 2012 ne govori o tem, da bi bil tožnik dolžan vračati morebitne preveč izplačane zneske pokojnin. Tudi Vrhovno sodišče RS se v sodbi opr. št. VIII Ips 188/2013 z dne 10. 3. 2014 sklicuje na osmi odstavek 38. člena Sporazuma. Podlaga za poračun je tako nedvomno podana, vendar pa je bilo vprašanje tega poračuna prepuščeno obema nosilcema pokojninskih zavarovanj. Nenazadnje je o načinu preplačila, to je da tožniku neposredno ne bo potrebno vračati ničesar, tožena stranka tožnika tudi pisno obvestila že ob izdaji odločbe o prenehanju pravice do starostne pokojnine. Navedeni dopis se tudi nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Iz dopisa tako izhaja, da bo srbski nosilec zavarovanja tekoče zneske srbske pokojnine nakazoval neposredno na tožnikov bančni račun, zaostale zneske srbske pokojnine pa bo nakazal toženi stranki za kritje nastalega preplačila pri slovenski pokojnini.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 264,49 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(4). Po tarifni št. 3210 je priznalo nagrado za postopek v višini 196,80 EUR ter po tarifni št. 6002 materialne stroške v višini 20,00 EUR ter po tarifni št. 6007 še davek na dodano vrednost.

(1) Ur. l. RS, št. MP št. 5/2010.

(2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.