Appeal court reverses first instance on VAT inclusion burden when parties omit VAT in contract price. Appeal court reverses first instance on VAT inclusion burden when parties omit VAT in contract price.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba spremeni:

- v prvem odstavku izreka tako, da se znesek 89,48 EUR nadomesti z zneskom 49,88 EUR, v presežku (torej za znesek 39,60 EUR) pa se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 158391/2015 z dne 27. 5. 2016 v 1. odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne,

- v tretjem odstavku izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 202,09 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Če stranki ob sklenitvi podjemne pogodbe in določanju pogodbene cene ne omenjata DDV-ja se šteje, da je slednji v ceno vključen, trditveno in dokazno breme o nasprotnem pa je na stranki, ki zatrjuje, da je bil sklenjen dogovor, da se poleg pogodbeno določene cene obračuna še DDV.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 158391/2015 z dne 16. 12. 2015, ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za plačilo 89,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2017 in v 3. odstavku izreka (prvi odstavek izreka). Poleg tega je sklenilo, da se, zaradi umika tožbe za plačilo 180,00 EUR s pripadki, postopek v tem delu ustavi (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo 238,47 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (tretji odstavek izreka).

2. Zoper prvi in tretji odstavek izreka se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka za toženo opravila določene storitve in da je bila cena teh storitev med strankama dogovorjena preko sms sporočil. Za prve štiri ure dela je bilo dogovorjeno plačilo 400,00 EUR, za vsako nadaljnjo uro pa 60,00 EUR. Sporno je le, ali je dogovorjena cena 60,00 EUR za dodatno uro dela vključevala davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da temu ni tako, saj tožena stranka svojega ugovora (da je bi DDV v dogovorjeno ceno vključen), ni uspela dokazti. Pritožba takšen zaključek izpodbija in ponovno navaja iz česa vse izhaja nasprotno.

6. Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, v sodni praksi že večkrat zavzeto materialnopravno stališče, da se v primerih, ko stranki ob sklenitvi (podjemne) pogodbe in določanju pogodbene cene ne omenjata DDV-ja šteje, da je slednji v ceno vključen.(1) Trditveno in dokazno breme o nasprotnem je tako na strani stranke, ki zatrjuje, da je bil sklenjen dogovor, da se poleg pogodbeno določene cene obračuna še DDV.

7. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotavljalo, ali je tožena stranka dokazala obstoj dogovora, da je DDV v ceno vključen. Ugotavljati bi moralo prav nasprotno – ali je tožeča stranka dokazala, da je obstajal dogovor o tem, da se bo DDV obračunal poleg dogovorjene cene. Višje sodišče v zvezi s tem pritrjuje smiselnim pritožbenim očitkom, da tožeča stranka takšnega bremena ni zmogla. Pojasnila namreč ni niti okoliščine, da je v ceni za prve 3 ure dela, ki je bila dogovorjena hkrati s ceno za vsako nadaljnjo uro in na isti način kot slednja, DDV nesporno bil vključen.

8. Nadaljnje odločitve sodišča prve stopnje, o utemeljenosti zahtevka za plačilo nadomestila stroškov izterjave v znesku 40,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZPreZP-1), pritožba obrazloženo ne izpodbija. Glede na nesporno dejstvo, da je tožena stranka dolgovano glavnico plačala šele več mesecev po vložitvi predloga za izvršbo in na dejstvo, da za pridobitev pravice do nadomestila stroškov izterjave zadostuje nastanek dolžnikove zamude (prvi odstavek 14. člena ZPreZP-1), je takšna odločitev tudi pravilna. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo. Prav tako jo je potrdilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti, obračunane od neplačane glavnice od 5. 12. 2015 do 26. 5. 2016.

9. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v prvem odstavku spremenilo tako, da je znesek 89,48 EUR nadomestilo z zneskom 49,88 EUR, v presežku (torej za znesek 39,60 EUR) pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 158391/2015 z dne 27. 5. 2016 v 1. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Po spremembi sodbe je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela le delno – v 85%. Tožena stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje. Tretji odstavek izpodbijane odločbe je zato višje sodišče spremenilo tako, da je toženi stranki v plačilo naložilo 202,09 EUR tožnikovih pravdnih stroškov.

11. Čeprav je tožena stranka s pritožbo le delno uspela in je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, pa je višje sodišče odločilo, da mora slednje kriti sama. Odgovor namreč ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. VSL sodba I Cpg 1376/2012, VSL sodba in sklep II Cpg 1344/2015 in VSL sodba I Cpg 1012/2013