Court partially allows appeal on court fee waiver, reducing amount based on family income analysis.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 7.005,00 EUR nadomesti z zneskom 8.205,00 EUR, v II. točki izreka pa znesek 1.500,00 EUR z zneskom 300,00 EUR in znesek 150,00 EUR z zneskom 30,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Brezplačna pravna pomoč in upravičenost do oprostitve plačila sodne takse sta socialna korektiva, ki ju ni mogoče enačiti. Ker pa se z obema zagotavlja pomoč socialno šibkim pri uresničevanju pravice do sodnega varstva, je z zakonom predpisan minimalni dohodek oz. njegov dvakratnik, ki je določen kot kriterij za upravičenost do brezplačne pravne pomoči, lahko v pomoč pri presoji, ali bodo sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in družina, s plačilom sodne takse znatno zmanjšana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse delno ugodilo. Oprostilo ga je plačila sodne takse v višini 7.005,00 EUR, ostanek v višini 1.500,00 EUR pa je dolžan plačati v desetih mesečnih obrokih po 150,00 EUR.

2. Pritožuje se tožnik. Uveljavlja dva pritožbena razloga: napačno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da so sredstva, s katerimi se z družino preživlja, tudi s plačilom dela sodne takse znatno zmanjšana. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na materialno pravo, ki je podlaga odločitve, ga je pa napačno uporabilo. Nasprotuje uporabi cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je zakonodajalec z ločeno ureditvijo postopka oprostitve plačila sodnih taks pokazal, da so kriteriji navedenih socialnih korektivov različni.

Skladno z ustavno odločbo je edini kriterij pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživljajo taksni zavezanec in osebe, ki jih je dolžan preživljati. Napačno je ugotovljeno, da družina mesečno razpolaga z zneskom 2.600,00 EUR. Ženina plača znaša 1.023,59 EUR neto. Razlika do višine 2.600,00 EUR so povračila stroškov v zvezi z delom kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in iz dela, terenski dodatek ter povračila stroškov v zvezi s službenim potovanjem. Skladno s 44.

čl. Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se povračila stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem ne vštevajo v davčno osnovo do višine, določene v drugem, tretjem in četrtem členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Od 1.3.2017 dalje žena nima avtomobila Škoda Fabia 1.0, katerega lastnik je leasing hiša P. Sinov transakcijski račun je zaprt. Realen in resničen povprečni mesečni dohodek na člana družine zato znaša 341,19 EUR in ne 866,67 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Če bi tožnik takso plačal, bi v naslednjih desetih mesecih dohodek na člana družine znašal 291,19 EUR. Razen tega je tožnik v dveh drugih pravdnih zadevah dolžan plačati 500,00 EUR in 1.935,00 EUR sodne takse (obe v desetih mesečnih obrokih). V primeru plačila teh taks tožniku za preživetje ne ostane ničesar. Skozi določila o oprostitvi plačila sodnih taks se uresničuje ustavno načelo socialne države. Ta določila so pogoj za uresničevanje ustavne pravice do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Razlagati se morajo tako, da ne pride do poseganja v ustavno zavarovane pravice strank iz 23. in 25.

člena Ustave RS. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi ravno s plačilom zneska 1.500,00 EUR tožnikova sredstva za preživljanje ne bila znatno zmanjšana. Ker v tem pogledu sklep ni obrazložen, ga ni mogoče preizkusiti in je storjena absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ugotovitvi, da tožnikova žena na osebni račun od delodajalca prejema nakazilo v približni višini 2.600,00 EUR mesečno, pritožba ne nasprotuje. V pritožbi je pojasnjeno, da razlika med ženino plačo v višini 1.023,59 EUR in zneskom 2.600,00 EUR predstavlja povračilo stroškov prehrane med delom, prevoza z dela in na delo ter službenih potovanj in terenski dodatek. Podrobnejših pojasnil glede teh povračil tožnik tudi v pritožbi ni podal. Ker povračilo stroškov znatno presega višino ženine plače in ker pritožnik navaja, da znesek vključuje tudi terenski dodatek, ki ne predstavlja povračil stroškov v zvezi z delom, tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da vsaj del tega zneska družina lahko porabi za preživljanje. Terenski dodatek je dohodek, do katerega je delavec upravičen zaradi pogojev dela in ni razlogov, da ne bi bil obravnavan kot dohodek družine.

5. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da mesečni dohodek na družinskega člana presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki znaša 292,56 EUR, dvakratnik pa 585,12 EUR. S 13. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči je ta dohodek določen kot kriterij za upravičenost prosilca do brezplačne pravne pomoči. Pritožnik pravilno navaja, da sta brezplačna pravna pomoč in upravičenost do oprostitve plačila sodne takse socialna korektiva, ki ju ni mogoče enačiti. Ker pa se z obema zagotavlja pomoč socialno šibkim pri uresničevanju pravice do sodnega varstva, je z zakonom predpisan minimalni dohodek oz. njegov dvakratnik, ki je določen kot kriterij za upravičenost do brezplačne pravne pomoči, lahko v pomoč pri presoji, ali bodo sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in družina, s plačilom sodne takse znatno zmanjšana. Sodišče prve stopnje, ki se nanj sklicuje, je ravnalo skladno z ustaljeno sodno prakso. Z ugotovljenimi dejstvi o premoženjskem stanju je odločitev ustrezno argumentirana in zato preverljiva.

6. Drugih ugotovitev prvostopenjskega sodišča – da je tožnik solastnik 1/6 stanovanjske hiše v vrednosti 17.000,00 EUR, ki je predmet izvršbe in 1/2 dela stavbe št. 52 v k. o. X v vrednosti 9.584,00 EUR; da je tožnikova žena lastnica treh delnic ...; da tožnik ni zaposlen in v zadnjem letu ni imel obdavčljivih prihodkov – pritožnik ne graja. Tudi sodišče prve stopnje Škode Fabie ni štelo za premoženje družine, saj jo je toženčeva žena takrat zgolj uporabljala. Zneska 25,00 EUR ni mogoče šteti za omembe vreden prihranek, zato pritožbena trditev, da je sedaj sinov osebni račun zaprt, na odločitev nima vpliva.

7. Upoštevajoč navedeno gmotno stanje pritožbeno sodišče soglaša, da tožnik do oprostitve plačila sodne takse ni upravičen, saj je le ta namenjena socialno najbolj ogroženim, tožnik pa zaradi premoženjskega stanja in dohodkov družine to ni. Res pa je, da sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki znaša 8.505,00 EUR, brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, ni sposoben plačati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s plačilom sodne takse v višini 300,00 EUR v roku desetih mesecev – to pomeni mesečno plačilo 30,00 EUR – preživljanje tožnika in njegove družine ne bo ogroženo. Upoštevano je, da ima tožnik tudi druge taksne obveznosti. Odločitev je zato spremenjena tako, kakor je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).

8. Sodnica posameznica odloča na podlagi 366. a. čl. Zakona o pravdnem postopku.