Court allows fee waiver for self-employed woman due to incorrect gross income calculation by first instance.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnico oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Tožnica je (samostojna) podjetnica, ki si ne izplačuje plače. Plača podjetnika je dobiček s.p., ki je razlika med prihodki in odhodki (stroški poslovanja, prispevki za socialno varnost, davčne obremenitve).

Sodišče prve stopnje je materialno pravo napačno uporabilo, ko je pri odločanju bruto dohodke upoštevalo kot neto dohodke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse (z dne 22.11.2016) zavrne. Zaključilo je, da znaša njen mesečni dohodek v povprečju 942,83 EUR, kar presega višino dvakratnika minimalnega dohodka na družinskega člana po 20. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki znaša 585,12 EUR (2 x 292,56 EUR).

2. Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi. Izpostavlja, da je samozaposlena oseba, ne dobiva plače, njen zaslužek je dohodek, ki ji po plačilu socialne varnosti, plačilu davka in odbitku stroškov ostane od zaslužka. Iz podatkov za leto 2016 (ki jih prilaga k pritožbi) je razvidno, da so bili prihodki podjetja v tem letu 11.406,00 EUR, poslovni odhodki pa 8.577,81 EUR. Tako ji je ostalo 3.615,35 EUR kot celoletni neto dohodek, kar mesečno znaša 301,28 EUR. Nakazila na osebni račun ne predstavljajo posebnega zaslužka, temveč gre za prenakazilo iz poslovnega računa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica je (samostojna) podjetnica (71-75. člen Zakona o gospodarskih družbah), ki si ne izplačuje plače. Plača podjetnika je dobiček s.p., ki je razlika med prihodki in odhodki (stroški poslovanja, prispevki za socialno varnost, davčne obremenitve). Kot je razvidno iz predloženih dokazov, je tožničin „čisti“ dobiček, to je njen neto dohodek v obdobju od 1.1.2016 do 31.5.2016 (priloga D3) oziroma do 21.6.2016 (priloga D7) znašal 255,00 EUR (priloga D3) oziroma 254,65 EUR (priloga D7). Ti podatki potrjujejo pritožničine navedbe, da njen mesečni dohodek(1) ne presega višine dvakratnika minimalnega dohodka na družinskega člana po 20. členu ZSVarPre (kar potrjujejo tudi podatki iz letnega poročila za celo leto 2016, ki izkazujejo celoletni dohodek v višini 3.615,35 EUR, mesečno torej v višini 301,28 EUR). Drugih dohodkov tožnica nima. Nakazila na njen osebni račun izhajajo iz njenega poslovnega računa (kar potrjuje primerjava izpisa prometa in knjigovodske kartice obeh bank, prilogi D9 in D8). Tožnica tudi nima drugega premoženja.

5. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo napačno uporabilo, ko je pri odločanju bruto dohodke upoštevalo kot neto dohodke. Upoštevaje pravilno ugotovljene dohodke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnico plačila sodnih taks oprostilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Odločilo je še, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ne gre za stroške, ki bi jih bila tožena stranka dolžna povrniti tožnici, saj ne gre za pravdne stroške (151. člen ZPP)(2) .

Op. št. (1): Letni neto dohodek, ki predstavlja tožničino plačo, razdeljen na 12 mesecev

Op. št. (2): Gre namreč za poseben postopek med stranko in državo oziroma sodiščem, ki odloča o pravici te stranke ne glede na razmerje do nasprotne stranke.