Court dismisses appeal upholding unjust enrichment claim against defendant for returning 15,000 EUR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženec neupravičeno zadržuje tožničinih 15.000,00 EUR, ker se je izjalovil namen, zaradi katerega je ta znesek pridobil, zato ji mora ta znesk vrniti; da tožnici dolguje tudi izposojenih 1.500,00 EUR, pa je toženec že med pravdo sam priznal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2009 dalje in 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 dalje ter ji povrniti 1.748,59 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Sodišču prve stopnje očita, da je brez obrazložitve sprejelo tožničino izpoved, toženčeve pa ne. Zoper toženca res teče kazenski postopek, vendar ni nikakršnih dokazov za njegovo krivdo. Sodišče je verjelo pričama, ki sta obe zainteresirani za izid pravde, saj je prva najboljša prijateljica tožnice, druga pa je očitno nastrojena zoper toženca. Izpovedali sta lahko le tisto, kar sta izvedeli od same tožnice, kljub temu pa jima je sodišče nekritično sledilo. Toženec priznava, da sta imela s tožnico določeno razmerje, vendar je šlo zgolj za prijateljstvo in poslovno pomoč pri plasiranju denarnih sredstev. Tožnica je svoj denar očitno nekam vložila, s tožbo pa se maščuje tožencu, ker si je obetala skupno življenje z njim, vendar jo je toženec zavrnil. Nelogično je, da je človeku, ki ga je le bežno poznala, izročila denar brez kakršnegakoli potrdila. Če bi bilo tako, tožencu ne bi bilo treba tožnice pozneje prositi, naj namesto njega plača 1.500,00 EUR obroka za leasing. Sodišče ni pravilno ocenilo SMS sporočila z dne 17. 5. 2010, ker ni upoštevalo njegove celotne vsebine. Toženec je namreč pisal tožnici, da čaka denar, ki mu ga dolguje delodajalec za vožnje. Če bi tožnica predložila svoja SMS sporočila, kot je zahteval toženec, bi se izkazalo, da se stranki nista pogovarjali o tožničinem denarju.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo prepričalo o obstoju in višini tožničine terjatve. Tožnica je prepričljivo povedala, kdaj, v kakšnih okoliščinah in s kakšnim namenom je tožencu izročila znesek 15.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je njeni izpovedi upravičeno verjelo, saj se ujema z ostalimi izvedenimi dokazi, nasprotujeta ji le toženčeva izpoved in njegov zagovor v kazenskem postopku. Dejstvo, da kazenski postopek do izdaje izpodbijane sodbe še ni bil končan, za to pravdo ni bistveno, saj odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od obstoja kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti. Čeprav priči V. B. in R. S. nista bili navzoči ob izročitvi denarja tožencu, so pritožbeni pomisleki o dokazni vrednosti njunih izpovedi brez podlage. Da je denar res izročila tožencu, je pričama zaupala tožnica, kar glede na njeno razmerje z njima (prva priča je tožničina prijateljica, druga priča pa tožničina takratna stanodajalka) ni nič nenavadnega. Dejstvo, da je prva priča toženca opisala kot osladnega, ne more biti razlog za dvom o njeni verodostojnosti. Zakaj naj bi bila druga priča sovražno razpoložena do toženca, ta v pritožbi ni pojasnil. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo tudi predložena toženčeva SMS sporočila tožnici. Njihova vsebina govori v prid tožničinim trditvam in razkriva, da pravdni stranki nista bili zgolj v prijateljskem razmerju, kot poskuša prikazati toženec. Neprepričljiva je toženčeva trditev, da je tožnici v resnici pisal o denarju, ki naj bi mu ga dolgoval njegov delodajalec. O tem dolgu namreč ni predložil nobenega dokaza, kot tudi ne za svoja ugibanja o tem, da naj bi tožnica sporni znesek v resnici sama nekam investirala. Nesprejemljiv pa je tudi toženčev očitek tožnici, da se mu poskuša s tožbo zgolj maščevati. Malo verjetno je, da bi tožnica začela sorazmerno drag in dolgotrajen postopek s takšnim motivom, zlasti ker si glede na toženčevo premoženjsko stanje ne more obetati skorajšnjega poplačila svoje terjatve.

6. Toženec torej neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj je ta logična, razumna in prepričljiva. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilen materialnopravni zaključek izpodbijane sodbe, da toženec neupravičeno zadržuje tožničinih 15.000,00 EUR, ker se je izjalovil namen, zaradi katerega je ta znesek pridobil, zato ji mora ta znesk vrniti; da tožnici dolguje tudi izposojenih 1.500,00 EUR, pa je toženec že med pravdo sam priznal.

7. Pritožbeni razlogi, ki ji je uveljavljal toženec, po navedenem niso podani, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

8. Ker je toženec s pritožbo propadel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).