Court voids settlement clause on paternity as family status disputes require statutory procedures, not mediation.

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodna poravnava v izpodbijani 6. točki razveljavi.

II. Toženec sam krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

[JEDRO]

Vprašanja očetovstva ni mogoče urejati s sklenitvijo sodne poravnave. To je mogoče vzpostavljati in spreminjati le na z zakonom določen način.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Med pravdnima strankama sta tekla spora glede skupnega mld. otroka A.A.. Tožnica je zahtevala zvišanje preživnine zanj, toženec pa varstvo in vzgojo. Okrožno sodišče v Kranju je postopka združilo. Pravdni stranki sta 22. 6. 2016 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da mld. A. ostane v varstvu in vzgoji pri tožnici, toženec pa zanj plačuje preživnino 200,00 EUR mesečno ter glede stikov. Hkrati so se v 6. točki poravnave obe pravdni stranki in B.B. dogovorili, da toženec ni B.B. biološki oče, čeprav je leta 2005 podal izjavo o priznanju očetovstva zanj. Ta je bila dana v zmoti in zato se zapisnik o priznanju očetovstva razveljavi, v matičnem registru pa se izbriše toženca kot B. B. očeta.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja nasprotovanje prisilnim predpisom in morali ter kršitve pravil pravdnega postopka. Ocenjuje, da je 6. točka sodne poravnave samostojna in neodvisna od ostalih (ki se nanašajo na skupnega mld. otroka A.) ter da je v nasprotju s prisilnimi predpisi o izpodbijanju očetovstva. Po oceni tožilstva po svoji vsebini predstavlja izpodbijanje očetovstva in podane izjave o očetovstvu, vpisane v matični register. Pojasnjuje, da tisti, ki je očetovstvo priznal, tožbe zaradi izpodbijanja očetovstva ne more vložiti. To sicer lahko doseže otrok, vendar ne s sodno poravnavo, pač pa le z oblikovalno tožbo po 98. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Čeprav je otrok že polnoleten, po njegovi oceni načelo oficialnosti in preiskovalno načelo prevladata. Sklicuje se tudi na določbe Zakona o matičnem registru (ZMatR), katerega določbe prepovedujejo spremembo izjav o priznanju ter soglasja k njim. S sklenjeno sodno poravnavo sta tako stranki dosegli nekaj, česar ne moreta z izpodbijanjem podane izjave.

3. Tožnica na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

4. Toženec pa na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti odgovarja. Poudarja, da ni B. oče, kar je vedel že ob priznanju in to ni bilo podano v zmoti. Opozarja na določbo drugega odstavka 412. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem je sodno poravnavo mogoče skleniti, če je v korist otroka. Sodno poravnavo so v spornem delu sklenili oče, mati in polnoletni otrok ter dosegli enak učinek, kot bi ga lahko B., če bi vložil tožbo za izpodbijanje priznanega očetovstva, zato je v skladu z namenom zakonodajalca. Ne gre torej za preklic podane izjave o priznanju. Sam obstoj očetovstva, čeprav nepravega domnevnega očeta, pa tudi ne more biti v večjo korist otroka, kot dejstvo, da oče ni znan. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Državno tožilstvo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper sodno poravnavo, če meni, da gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (četrti odstavek 385. člena ZPP).

7. Sporni del sodne poravnave (6. točka) se sicer nanaša na polnoletnega otroka, kar pa samo po sebi ne izključuje uporabe posebnega 27. poglavja ZPP.(1) Na izpodbijanje ali ugotavljanje očetovstva ali materinstva starost otroka ne vpliva. V sporih o očetovstvu ali materinstvu pa sklenitev sodne poravnave ni dovoljena. Presoje izpodbijane poravnave namreč ni mogoče opreti na drugi odstavek 412. člena ZPP, ki kot izjemo od splošne prepovedi sklepanja sodnih poravnav iz prvega odstavka tega člena dovoljuje poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok ter glede stikov otrok s starši in drugimi osebami, če je v skladu z interesi otroka.(2) Že zgolj zaradi tega ne, ker se sodna poravnava nanaša na izpodbijanje očetovstva in ne na varstvo, vzgojo in preživljanje otroka ter njegove stike s starši in drugimi osebami.(3)

8. Gre torej za primer, ko je zakonodajalec ocenil, da bi bila sklenitev sodne poravnave v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki urejajo osebna stanja. Ta je mogoče urejati (vzpostavljati in spreminjati) le na z zakonom določen način.(4) To narekuje sklep, da je ne glede na pravico otroka vložiti tožbo za izpodbijanje očetovstva ter njegovo korist in ne glede na postopek, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, dosežen sporazum strank v izpodbijanem delu v nasprotju s prisilnimi predpisi v smislu četrtega odstavka 385. člena ZPP.

9. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodno poravnavo v izpodbijanem delu razveljavilo, zadeve pa ni vračalo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ta glede vprašanja očetovstva B.B. ni tekel (smiselno prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

10. Toženec, ki ni uspel z nasprotovanjem vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

----

(1) Spori iz razmerij med starši in otroki so spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ter spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica - drugi odstavek 406.člena ZPP.

(2) 412. člen ZPP:

V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki se

ne uporabljajo določbe o sodbi na podlagi pripoznave, sodbi na podlagi odpovedi,

vmesni sodbi na podlagi sporazuma strank in zamudni sodbi ter določbe o sodni

poravnavi.

Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko stranke sklenejo sodno

poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok ter glede stikov otrok s

starši in z drugimi osebami, vendar sodišče ne dovoli poravnave, če ugotovi, da

ni v skladu z interesi otroka.

(3) Primerjaj tudi V. Rijavec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, str. 630.

(4) Primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 425/2000 in II Ips 528/2006.