Appeal allowed; court reversed final decision to avoid conflicting rulings on same disability rights.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

Odpravi se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014, prvostopenjska odločba št. ... z dne 16. 9. 2013 pa se potrdi.

[JEDRO]

Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezni 50 % in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo: brez daljših voženj, s polnim delovnim časom in pravico do nadomestila za invalidnost od 6. 6. 2013 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo. Nadalje je tožniku naložilo, da se je dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj izrek po svojem učinku nasprotuje samemu sebi. Po odpravi odločbe z dne 7. 1. 2014 namreč pride do položaja, ko „oživi“ odločba prve stopnje št. ... z dne 16. 9. 2013, kar pomeni, da je tožniku že na podlagi te odločbe priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami. Obstoji tudi odločitev, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Zakon ne predvideva obstoja dveh pravic do premestitve oziroma gre v danem primeru za dvakratno odločanje o isti pravici. Tudi glede pravice do nadomestila za invalidnost je sodišče to pravico priznalo, v III. točki izreka pa toženi stranki naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost. V prvostopenjski odločbi, ki je še nadalje ostala v veljavi, pa je bilo že odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Ker obstaja nasprotje, je v tem primeru podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1). Podana pa je tudi materialnopravno zmotna odločitev glede podvajanja pravic. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo razvidno iz IV. točke izreka izpodbijane sodbe, kjer sodišče nalaga tožniku, da se prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik je namreč že od 24. 11. 2013 vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samostojni podjetnik. Obveznost prijave tožnika pri Zavodu za zaposlovanje iz samega zakona ne izhaja in takšna odločitev sodišča nima podlage v materialnem pravu. Potrebno je tudi upoštevati status v obdobju, ko odločitev o priznanih pravicah postane izvršljiva, kar pa je v danem primeru po izvršljivosti sodbe in ne prej. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem navaja, da tožena stranka predlaga vsebino izreka sodbe, ki bi jo naj sprejelo sodišče, kar pa je povsem v nasprotju z določili ZPP, saj tožena stranka ne nastopa kot tožnik, da bi lahko uveljavljala tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v času nastanka invalidnosti dne 6. 5. 2013 prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in mu tudi priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Dejstvo, da ima tožnik v času izdaje sodbe registrirano samostojno podjetje, s priznanjem pravic za nazaj nima nobene zveze, saj se zadeva presoja glede na stanje ob nastanku invalidnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek pomanjkljiv. Sodišče namreč o prvostopenjski odločbi ni odločilo oziroma glede na to, da prvostopenjska odločba v izreku ni omenjena, jo je očitno pustilo v veljavi, nato pa kljub temu, da so bile s prvostopenjsko odločbo tožniku že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja tudi samo še enkrat odločilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

6. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 9. 2013. V reviziji pa je izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 16. 9. 2013 spremenil. Odločil je, da pri tožniku invalidnost ni podana in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja ter da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji te odločbe. S prvostopenjsko odločbo z dne 16. 9. 2013, ki je bila v reviziji spremenjena, je bilo odločeno, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezni 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo: brez daljših voženj s polnim delovnim časom od 6. 6. 2013 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da kontrolni pregled ni potreben ter da se je delovni invalid dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. O pravici in višini nadomestila za invalidnost pa bo odločeno s posebno odločbo.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da dokončna odločba tožene stranke ni pravilna in jo je zato tudi odpravilo. Omenjeno glede na pritožbene navedbe ni sporno. Sporen je zgolj izrek sodbe, kot je bilo to že pojasnjeno.

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da se skladno z drugim odstavkom 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(2) v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prvega odstavka 58. člena na način in po postopku, ki ga določa ZDSS-1. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta (prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). V predmetni zadevi je tožnik v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 16. 9. 2013, zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije, po določbi 173. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3) prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. Ker je sodišče odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba) to pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da le-ta, kot to pravilno poudarja tožena stranka, še vedno velja. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo z dne 16. 9. 2013.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da iz izreka jasno izhaja, da sta bili predmet presoje obe odločbi tožene stranke in nadalje, da je dokončna odločba tožene stranke nepravilna, zato jo je bilo potrebno odpraviti (kot je to pravilno razsodilo že sodišče prve stopnje) in nadalje, da je prvostopenjska odločba pravilna in zakonita, saj je sodišče enako kot to izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 6. 6. 2013 dalje in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo: brez daljših voženj, s polnim delovnim časom. Ker še vedno velja odločitev prvostopenjskega organa, to pomeni, da bo tožena stranka sama odločila tudi o pravici do nadomestila za invalidnost in le-tega tudi odmerila s posebno odločbo. Glede pritožbenih navedb v zvezi z napotilom tožniku, da se prijavi na zavodu za zaposlovanje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tak napotek izhaja že iz izreka prvostopenjske odločbe, pri izdaji katere je bilo upoštevano takratno dejansko stanje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.

(3) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.