Social court appeal dismissed; procedural costs calculated correctly based on legal fee schedule.

I. Pritožba tožnika se zavrne.

II. Pritožbi toženca se ugodi in se v izpodbijani VI. točki izreka znesek „540,22 EUR“ zniža na znesek „531,07 EUR“.

III. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Ne glede na določbo 63. člena ZDSS-1, na podlagi katere se lahko v sporih iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 tožbo vloži samo zoper dokončni upravni akt pristojnega organa in ne glede na procesno predpostavko dokončnosti, se postopek v socialnih sporih začne šele z vložitvijo tožbe, enako, kot je to določeno v 179. členu ZPP za začetek pravdnega postopka. Zato so stroški, o katerih odloči sodišče v socialnem sporu, po določbi 163. člena ZPP, glede na določbo prvega odstavka 151. člena ZPP, samo stroški sodnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe, zavrglo tožbo v zvezi z odpravo odločbe tožene stranke z dne 12. 7. 2012 in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 5. 2013 in z dne 12. 9. 2013 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: izmenično stoje ali sede ter s hojo in brez prisilnih drž ledvene hrbtenice in dvigovanja bremen brez globokega priklona, bremena naj ne presegajo 5 kg, s polovičnim delovnim časom od 1. 8. 2012 ter mu od navedenega dne dalje priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine in naložilo toženi stranki, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te odločbe izda upravno odločbo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. S VI. točko izreka pa je sklenilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna v 15 dneh od prejema te odločbe plačati 540,22 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

2. Zoper VI. točko izreka sta vložila tožnik in toženec pritožbo, tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, toženec pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik navaja, da sodišče neupravičeno ni priznalo nagrade za posel oziroma nagrade za pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 5. 2013 in z dne 6. 6. 2013, povsem napačno pa je tudi navedlo, zakaj tožniku tega stroška ni priznalo. Sklicuje se na 151. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki jasno določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Ker gre za pravdni strošek in ker je ta opredeljen v tar. št. 2200, gre tožnikovi pooblaščenki, kot je običajno in kot to priznavajo vsa slovenska sodišča v podobnih primerih, tudi nagrada za posel. Nagrada za predpravdni postopek namreč ni všteta v nagrado za postopek na prvi stopnji, saj nagrada za postopek nastane šele s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Izdatki oškodovanca, ki so nastali zato, ker se je pred pravdo pritožil zoper odločbo z dne 21. 5. 2013, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka. Po tar. št. 2200 nagrada za posel, kamor sodi tudi pritožba v upravnem postopku tožene stranke glede na 12. člen Zakona o odvetniški tarifi, znaša od 0,5 do 2,5 nagrade, tako tudi Višje sodišče v Ljubljani II Cp 916/2012. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati pred pravdo poslano pritožbo zoper odločbo tožene stranke, uporabiti koeficient 2 ter tožniku po vštetju polovice nagrade za posel v nagrado za postopek priznati na račun te nagrade strošek v višini 258,03 EUR. To nagrado pa bi mu moralo priznati v celotnem znesku ob upoštevanju njegovega uspeha v pravdi.

Tožena stranka se ne strinja z višino prisojenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da se kot vrednost spora na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi upošteva znesek 3.500,00 EUR, vendar pa je v nadaljevanju tožniku zmotno priznalo 187,20 EUR nagrade za postopek. Za nagrado za postopek po tar. št. 3100 je količnik 1,3 tako, da znaša nagrada za postopek 183,30 EUR. Posledično pride tudi do drugačnega zneska obračuna 22 % DDV oziroma skupnega zneska, ki znaša pravilno 531,07 EUR.

3. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je predmet pritožbe sklep o stroških postopka. Tožnik se ne strinja, da mu niso priznani stroški predsodnega postopka oziroma nagrada za posel, toženec pa se ne strinja z višino priznanih stroškov za postopek ter posledično s končnim zneskom stroškov postopka.

K pritožbi tožnika

5. Sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, priglašenih stroškov za posel, utemeljeno tožniku ni priznalo, ker za to ni podlage v določbah ZPP, zlasti pa ne v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP).

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec z dokončno odločbo št. ... z dne 12. 9. 2013 med drugim s tretjim odstavkom II. točke izreka odločil, da tožnik sam nosi stroške pravnega zastopanja. V sodnem postopku je tožnik s tožbo izpodbijal citirano dokončno in prvostopno odločbo z dne 21. 5. 2013 iz vsebinskih razlogov in uveljavljal njuno odpravo, razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu v skrajšanem 4 urnem delovnem času in pravico do ustreznega nadomestila ter povrnitev pravdnih stroškov oziroma je po pridobitvi izvedenskega mnenja tožbeni zahtevek ustrezno modificiral in med drugim uveljavljal, da mu toženec povrne vse nastale stroške postopka. Stroške postopka je nato specificiral na predloženem stroškovniku in uveljavljal tudi nagrado za posel po tar. št. 2200 z upoštevanjem faktorja 2,5.

7. Čeprav posebnega zavrnilnega dela glede stroškov predsodnega postopka sodba oziroma sklep ne vsebuje, saj tožnik takšnega tožbenega zahtevka ni postavil, niti ni s tožbo ali tekom postopka izrecno izpodbijal dokončne odločbe glede stroškov upravnega postopka, ampak je le predložil stroškovnik in uveljavljal priznanje nagrade za posel, ki pa se, kot pojasnjuje v pritožbi, dejansko nanaša na stroške upravnega postopka, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, podana v drugem odstavku 113. člena ZUP-a. Ta določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod in podobno), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel.

8. Ker je prav takšno dejansko procesno stanje podano tudi v predmetni zadevi, saj se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na zahtevo zavarovanca oziroma lečečega zdravnika in ne po uradni dolžnosti, ni nobene podlage, ne glede na uspeh v pravdi, da bi priglašene stroške pooblaščenke, postavljene že v predsodnem postopku, nosila tožena stranka.

9. Ne glede na določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ko se lahko v sporih iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 tožbo vloži samo zoper dokončni upravni akt pristojnega organa in torej ne glede na procesno predpostavko dokončnosti, pa se tudi postopek v socialnih sporih začne šele z vložitvijo tožbe, enako, kot je določeno v 179. členu ZPP za začetek pravdnega postopka. To pa v posledici pomeni, da so stroški, o katerih odloči sodišče v socialnem sporu, po določbi 163. člena ZPP, glede na določbo prvega odstavka 151. člena ZPP samo stroški sodnega postopka.

10. Ob upoštevanju specifičnosti socialnih sporov, se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločitev v podobnih primerih v pravdnih postopkih. Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP v zvezi s 365. členom ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter hkrati, ker tožnik z njo ni uspel, na podlagi določbe 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

K pritožbi toženca

11. Glede na Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZOdvT), ki se uporablja v konkretnem primeru glede na začetek postopka, je prvostopno sodišče sicer pravilno navedlo, da se kot vrednost spora na podlagi drugega odstavka 25. člena citiranega zakona upošteva znesek 3.500,00 EUR, vendar pa je tožniku zmotno priznalo 187,20 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100. Za nagrado za postopek po tar. št. 3100 je količnik 1,3, s tem količnikom pa se pomnoži višina nagrade 141,00 EUR ob upoštevanju, da znaša vrednost spora 3.500,00 EUR. Tako znaša nagrada za postopek 183,30 EUR in ne 187,20 EUR, kot je zmotno določilo nagrado za postopek sodišče prve stopnje. Posledično pride tudi do drugačnega zneska obračuna 22 % DDV, tako da skupen znesek stroškov postopka, ob upoštevanju ostalih nespornih zneskov, znaša 531,07 EUR in ne 540,22 EUR, kot je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava določilo višino stroškov postopka sodišče prve stopnje.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v VI. točki izreka znesek stroškov postopka v višini 540,22 EUR znižalo na znesek 531,07 EUR, kolikor je toženec dolžan tožniku plačati glede na uspeh v pravdi.