Court partially allows appeal, increasing prison terms for fraud attempters by re-evaluating attempt status and lack of specific harm.

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah, izrečenih obdolženima S. B. in Ž. S. spremeni tako, da se obdolženemu S. B. s pogojno obsodbo določena kazen 7 mesecev zapora zviša na 10 (deset) mesecev zapora, določena preizkusna doba 1 leta pa zviša na 2 (dve) leti preizkusne dobe, obdolženemu Ž. S. pa izrečena kazen 5 mesecev zapora zviša na kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožba okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče drugače od prvostopnega sodišča vrednoti dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu ter okoliščino, da zato ni nastala posebna škoda. Navedenega namreč ni pripisati obdolžencu, temveč okoliščinam, na katere ni imel vpliva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 59153/2012 z dne 15. 12. 2016 obdolženega S. B. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen 7 mesecev zapora in preizkusno dobo 1 leta. Obdolženega Ž. S. pa je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1 in mu po tretjem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 izreklo kazen 5 mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagradi po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov bremenita proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencema izreče kazenski sankciji, kot sta bili predlagani na predobravnavnem naroku.

3. Na pritožbo je podala odgovor zagovornica obdolženega Ž. S.. V njem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba okrožne državne tožilke je delno utemeljena.

5. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenskih sankcij obdolžencema za očitani jima kaznivi dejanji prevelik poudarek dalo okoliščini, da je dejanje obdolženega B. ostalo pri poskusu, in da zaradi tega tudi ni nastala posebna škoda, premalo pa je upoštevalo samo težo kaznivih dejanj, ki se kaže v tem, da sta obdolženca z izvršitvijo kaznivih dejanj zasledovala namen pridobiti protipravno premoženjsko korist kar v znesku 791.400,00 EUR, pri čemer pa je dejanje obdolženega S. B. ostalo pri poskusu ne iz razlogov, ki bi jih bilo pripisati temu obdolžencu, temveč zaradi nastopa okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

Pritožba pravilno navaja, da obdolženi s. B. od izvršitve kaznivega dejanja ni odstopil v kakršnikoli zavestni obliki, temveč je pri izvršitvi pokazal veliko mero vztrajnosti in je le spletu okoliščin pripisati, da je njegovo dejanje ostalo pri poskusu. Zato po pravilni oceni pritožbe to ni okoliščina, ki bi prispevala k izreku tako mile kazenske sankcije, kot jo je obdolžencu izreklo sodišče prve stopnje. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in ob vrednotenju teže kaznivega dejanja ter okoliščin, v katerih je bilo storjeno, kakor tudi okoliščin, zaradi katerih je ostalo pri poskusu, kot jih pravilno navaja pritožba, sledilo le tej in obdolžencu S. B. na prvi stopnji izrečeno kazensko sankcijo spremenilo tako, da je zvišalo s pogojno obsodbo določeno kazen zapora iz 7 mesecev na 10 mesecev zapora, preizkusno dobo pa iz 1 leta na 2 leti.

Prepričano je, da tako spremenjena kazenska sankcija ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženi S. B., stopnji njegove krivde, kakor tudi vsem olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče drugače od prvostopnega sodišča vrednoti dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu ter okoliščino, da zato ni nastala posebna škoda. Navedenega namreč ni pripisati obdolžencu, temveč okoliščinam, na katere ni imel vpliva. Obdolženemu Ž. S. pa je prav tako z upoštevanjem teže kaznivega dejanja in dejstva, da je svoje dejanje dokončal, zlasti pa z upoštevanjem njegove predkaznovanosti, ko so mu bile zaradi vrste različnih kaznivih dejanj v preteklosti že izrečene prostostne in neprostostne kazenske sankcije, na prvi stopnji izrečeno kazen zapora zvišalo iz 5 na 7 mesecev zapora.

Prepričano je, da se v zvišani kazni bolje odražata teža po obdolžencu storjenega kaznivega dejanja in stopnja njegove krivde, predvsem pa je bolj upoštevana njegova predkaznovanost, ki jo je šteti kot obteževalno okoliščino.

6. Ni pa pritožbeno sodišče obdolženemu Ž. S. izreklo stranske denarne kazni, kot je to predlagano v pritožbi, in sicer iz razlogov, ker je obdolženi na prestajanju zaporne kazni, ker nima prav nobenih dohodkov, mora pa skrbeti za dva mladoletna otroka. Upoštevalo je tudi, da s kaznivim dejanjem ni pridobil nobene premoženjske koristi, kar vse je pravilno ugotovilo in v napadeni sodbi tehtno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

8. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, ker sta obdolženca brez dohodkov in sredstev, je tudi pritožbeno sodišče oba obdolženca oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).