Supreme Court dismisses appeal on termination of employment contract due to mutual agreement rather than offer of new contract.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče v zvezi s sklenitvijo pogodbe z dne 12. 10. 2013 upoštevati, da je tožena stranka kršila določbo 91. člena ZDR-1, prav tako pa tudi 2. alinejo drugega odstavka 114. člena ZDR-1. Sodišče je ugotavljalo in ugotovilo, da pri sklenitvi te pogodbe ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v skladu z 91. členom ZDR-1, kot je to zatrjeval tožnik, pač pa je prejšnja pogodba o zaposlitvi sporazumno prenehala. Ob tej ugotovitvi (na katero je revizijsko sodišče vezano) ne gre za situacijo, ki jo ureja 2. alineja drugega odstavka 114. člena ZDR-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013 in da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2014 ni prenehalo ter njegov reparacijski in reintegracijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013, ki je predmet odpovedi, ni podpisal vse do 28. 4. 2014, ko mu je bila vročena odpoved. Tožnik naj bi po pogodbi z dne 12. 10. 2013 opravljal enako delo kot po pogodbi z dne 7. 10. 2011. Ker naj tožnik ne bi podpisal pogodbe z dne 12. 10. 2013, naj odpoved te pogodbe ne bi bila veljavna. Pri pogodbi z dne 7. 10. 2011, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, naj bi šlo za prehod tožnika od družbe A., d.o.o., k toženi stranki v skladu z 90a. členom Zakona o delovnih razmerjih (1) (v nadaljevanju ZDR). Z navidezno pogodbo naj bi tožena stranka in tožnikov bivši delodajalec prikrivala dogovor o prehodu tožnika k toženi stranki, saj se naj bi s tem prekinila kontinuiteta tožnikove delovne dobe. Tožnik naj bi bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko z dne 7. 10. 2011 in na dan 12. 10. 2013, varovana kategorija po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZDR-1).

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik zgolj pavšalno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in svojih očitkov ne konkretizira, zaradi česar revizijsko sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je tožnik prvič zaposlil pri toženi stranki z dnem 10. 10. 2011, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 7. 10. 2011, na delovnem mestu varilec III na montaži. Dne 12. 10. 2013 sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 15. 10. 2013 dalje za delovno mesto varilec-monter III, s čimer je po izrecnem dogovoru prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011. Ob podpisu pogodbe z dne 12. 10. 2013 je bil tožnik star 57 let, tožena stranka pa mu je dne 21. 3. 2014 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni podala odpovedi predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011, pač pa je ta prenehala na podlagi dogovora z dne 12. 10. 2013. Nadalje je ugotovilo, da delo tožnika na podlagi pogodb iz leta 2011 in leta 2013 ni bilo enako, pač pa različno in da je tožnik v času odpovedi tudi dejansko opravljal delo po pogodbi iz leta 2013. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi prejšnjemu delodajalcu in se zaposlil pri toženi stranki, zato pri pogodbi z dne 7. 10. 2011 ni šlo za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu v skladu z 90a. členom ZDR.

9. Tožnik v reviziji pod razlogom zmotne uporabe materialnega prava pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog, ostali revizijski razlogi v zvezi z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava, pa so neutemeljeni.

10. Ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče v zvezi s sklenitvijo pogodbe z dne 12. 10. 2013 upoštevati, da je tožena stranka kršila določbo 91. člena ZDR-1, prav tako pa tudi 2. alinejo drugega odstavka 114. člena ZDR-1. Sodišče je ugotavljalo in ugotovilo, da pri sklenitvi te pogodbe ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v skladu z 91. členom ZDR-1, kot je to zatrjeval tožnik, pač pa je prejšnja pogodba o zaposlitvi sporazumno prenehala. Ob tej ugotovitvi (na katero je revizijsko sodišče vezano) ne gre za situacijo, ki jo ureja 2. alineja drugega odstavka 114. člena ZDR-1.

11. Pravilna je presoja nižjih sodišč, da na veljavnost pogodbe z dne 12. 10. 2013 ne bi vplivalo dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, da tožnik te pogodbe ni podpisal ob njeni sklenitvi, pač pa šele kasneje, saj je sodišče ugotovilo, da se je ta pogodba med strankama dejansko izvajala in je zato veljala. Če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 17. člena ZDR-1 oziroma četrti odstavek 15. člena ZDR).

12. Revizija drugih materialnopravnih zaključkov ne izpodbija, zato je revizijsko sodišče je v skladu s 371. členom ZPP pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje presojalo le v mejah navedenih razlogov.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

----

(1) Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

(3) Ur. l. RS, št. 29/99 in nadaljnji.