Legislator Case Law & Legislation
VSRS Sklep VIII DoR 3/2017 ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.DOR.3.2017 AI generated

Supreme Court dismisses review application as review is mandatory by law in social childcare subsidy cases.

Case Number VSRS Sklep VIII DoR 3/2017
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's request to permit a review of the lower court's decision regarding reduced childcare fees. The applicant argued that the first-instance court incorrectly applied income thresholds while living in rented housing, violating constitutional equality principles. The court ruled that under the Social Courts Act, review is mandatory in social protection disputes, rendering the application for permission inadmissible.

Legislator headnote

AI generated

According to Article 4, Section 31 of the Act on Social Courts; review is mandatory in social disputes concerning social protection rights, thereby precluding any application for permission to file a review.

Keywords

AI generated
mandatory review social courts childcare subsidies income assessment review application

Cited Legislation

AI generated
Article 4, Section 31 of the Act on Social Courts
Article 5, Section 1, Point 7 of the Act on Social Courts
Article 374 of the Act on Legal Proceedings
Article 377 of the Act on Legal Proceedings
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi gre za spor o priznanju pravice do znižanega plačila vrtca. To pa pomeni, da gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu. Predlog za dopustitev revizije zato ni dovoljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 12300-2167/2014/2 z dne 30. 1. 2015 in št. 1231-2983/2013/02/9 z dne 11. 2. 2014 ter da se tožečo stranko uvrsti v nižji dohodkovni razred in se ji določi nižje plačilo za program vrtca. Tožeča stranka meni, da je sporna razlaga prvega odstavka 31. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami), ki daje možnost, da se lahko v izjemnih primerih pri določitvi znižanega plačila vrtca določi nižje plačilo za program vrtca kot je določeno v 24. členu tega zakona. Družina tožeče stranke nima rešenega stanovanjskega problema, živi v najetem stanovanju in plačuje najemnino. Po njenem mnenju je neupoštevanje najemnine v neskladju z realnim dejanskim stanjem. S tako rešitvijo je tudi kršeno načelo enakosti, saj se osebam, ki imajo lastno stanovanje, njegova vrednost do vrednosti primernega stanovanja ne šteje v premoženje, ki se upošteva. Zato so ZUPJS in na njegovi podlagi sprejeti predpisi v neskladju z Ustavo RS.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Predlog ni dovoljen.

4. Po 4. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja, revizija vselej dovoljena. Iz 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 izhaja, da je socialno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičencev in če je za priznanje pravice do takšnega prejemka odločilen premoženjski cenzus. V obravnavani zadevi gre za spor o priznanju pravice do znižanega plačila vrtca. To pa pomeni, da gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu. Predlog za dopustitev revizije zato ni dovoljen.

5. Glede na navedeno ni pravne podlage za vložitev predloga za dopustitev revizije v tem socialnem sporu. Zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljenega (374. in 377. člen ZPP).