Appeal dismissed; weekend prison substitution rejected due to recidivism and failure of deterrence.

I. Pritožba zagovornika obsojenega B. T. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni B. T. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

[JEDRO]

Teža in vrsta kaznivega dejanja ter stopnja krivde obsojenca je takšna, da ob obsojenčevi izdatni predkaznovanosti predlagan način izvršitve kazni ni primeren.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora, izrečene s sodbo sodišča v Murski Soboti II K 1137/2011 z dne 19. 1. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 1137/2011 z dne 24. 11. 2016 in odločilo, da je predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna neutemeljen.

2. Zoper tak sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi izpostavlja, da je po oceni obrambe dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, ker je obdolženec danes povsem drug človek kot v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, da je zrela, odgovorna in delovna oseba, saj v Republiki Avstriji opravlja kar dve službi, dohodek pa nameni za preživljanje družine. Poleg tega ima tudi otroke iz prejšnjih zvez, za katere redno plačuje preživnino. Pritožnik nadalje navaja še druge obveznosti, ki jih more pokrivati obsojenec s svojim zaslužkom, pri čemer izpostavlja, da bo v primeru, če bo moral obsojenec na prestajanje zaporne kazni, zaradi tega resno ogroženo preživetje celotne družine, v primeru izpada obsojenčevega prihodka pa družini grozi tudi deložacija.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bil obsojeni B. T. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s 1.točko prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter v zvezi s 54. členom KZ-1 in 20. členom KZ-1 v sostorilstvu. Ob tem je bil obsojenec, kot to izhaja iz obsežnega izpiska iz kazenske evidence (l. št. 1341), ki obsega kar šest strani, že velikokrat predkaznovan za istovrstna pa tudi različna druga kazniva dejanja. Vsled navedenega je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da obsojenec zaradi obsežne predhodne predkaznovanosti, vztrajnosti pri izvrševanju predmetnega kaznivega dejanja in povzročene škode, ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za prestajanje zaporne kazni na način, kot je to predlagal obsojenec.

5. Z izvršitvijo kazenske sankcije se uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev in ogrožanja pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo. In ob upoštevanju načela individualizacije kazni, mora izvršitev kazni zapora ohraniti svoje bistvo in mora obsojenca in druge odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj, koristna pa mora biti tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Tudi pritožbeno sodišče pa je prepričano, da nadomestna izvršitev kazni s t.i. „vikend zaporom“ pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna izvršitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti ne v smeri resocializacije storilca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.

6. Kot je to v izpodbijanem sklepu zaključilo tudi že prvostopno sodišče je torej teža in vrsta kaznivega dejanja ter stopnja krivde obsojenca takšna, da ob obsojenčevi izdatni predkaznovanosti predlagan način izvršitve kazni ni primeren. Zato pritožbeno sklicevanje na pogodbe o zaposlitvi, na skrb za otroke in vse ostale okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, in ki sicer obsojenca tudi do sedaj niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj, ne more biti uspešno. Izrek zaporne kazni je posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje zaporne kazni že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja. Skrb za otroke, plačevanje preživnine in odplačevanje dolgov, kar izpostavlja obsojenčev zagovornik, pa ob vsem že navedenem, ko je obsojenec leta izvrševal kazniva dejanja in ga nobena kazen oziroma kazenska sankcija od tega ni odvrnila, pa ob vsem navedenem tudi ne more biti razlog za nadomestitev zaporne kazni na način, kot je to predlagal obsojenec. Sicer pa bi na to, da mora skrbeti za otroke, da mora odplačevati kredite, moral obsojenec misliti prej, ko je vedno znova izvrševal kazniva dejanja, pa ga vse navedeno od izvrševanja kaznivih dejanj ni niti malo odvrnilo. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

7. Odločba o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. in prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku ter Zakona o sodnih taksah, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife.