Appeal dismissed; claimant denied invalidity pension due to insufficient statutory pension contribution period.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

[JEDRO]

Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločbe tožene stranke z dne 21. 10. 2013 in 26. 7. 2013, na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 22. 7. 2013 dalje, ter da se mu prizna pravica do dela brez dvigovanja bremen nad 6 kg in brez pripogibanja, izmenoma sede in s hojo, s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, od 22. 7. 2013 dalje.

Sodišče je glede zdravstvenega stanja tožnika, glede na mnenje psihiatrinje, ugotovilo, da je sicer zmožen za delo s polnim delovnim časom, vendar ne na delovnem mestu na katerega je bil nazadnje razporejen (vodja lokala), saj je sposoben za psihično manj zahtevno in odgovorno delo, ki ni pogosto s strankami, z manj zahtevnimi socialnimi kontakti, kjer ni potrebna hitra iznajdljivost in socialna ter psihomotorična spretnost. Pri tožniku je v tem smislu podana III. kategorija invalidnosti že vse od 22. 7. 2013 dalje, vendar mu pravic iz naslova invalidnosti ni mogoče priznati, saj ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti, ker nima dovolj gostote zavarovalne dobe.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da so izračuni glede pokojninske dobe tožnika napačni oziroma sodišče nima pravih podatkov in je minimum pokojninske dobe izpolnjen, saj si je v času zaposlitve kot s.p. tudi plačeval prispevke, kar pa ni bilo upoštevano. Pri tožniku je invalidnost podana, pri tem je sodišče upoštevalo zgolj izvedensko mnenje s področja psihiatrije, ne pa tudi njegove težave s hrbtenico. Tožnik se je tekom postopka zagovarjal sam in je prava nevešč, na sodišču ni bil zaslišan, ima pa tudi še dodatne zdravstvene težave, saj mu je bila postavljena tudi diagnoza Raynaudovega sindroma, tako da upoštevajoč vse zdravstvene težave zaposlitve kot natakar oziroma someljer, za kar je usposobljen ni pričakovati. Od leta 2009 ni zaposlen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 10. 2013, s katerim se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 26. 7. 2013, s katero se je zavrnila zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Odločilnega pomena v predmetni zadevi je neizpolnjevanje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti na strani tožnika. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v 69. členu določa splošne pogoje za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti, če je vključen v obvezno zavarovanje, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. V primeru, da ni vključen v obvezno zavarovanje, pa če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

7. Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2).

8. Kakor pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tožnik tega pogoja ne izpolnjuje ter tako ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.

9. Pritožbeno sodišče pri tem ne more slediti pavšalnim pritožbenim navedbam, da so izračuni napačni in da si je tožnik kar nekaj časa kot s.p. plačeval prispevke, kar prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo.

10. Sodišče je upoštevalo podatke iz javne listine - matične evidence, kakor je v prilogi pod B2. Iz nje izhaja, da je bil tožnik vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v skupnem trajanju 3 leta 6 mesecev in 22 dni, razen tega je opravljal samostojno dejavnost v času od 1. 5. 1992 do 31. 7. 1996 in od 28. 8. 1996 do 30. 4. 1999 (v trajanju torej 6 let, 11 mesecev in 3 dni), vendar pa tožnik za čas od 24. 12. 1993 do 31. 7. 1996 in od 28. 8. 1996 do 30. 4. 1999 ni plačal prispevkov in je tako možno upoštevati le čas opravljanja samostojne dejavnosti za čas od 1. 5. 1992 do 24. 12. 1993, torej obdobje 1 leta, 7 mesecev in 23 dni. Skupaj ima tožnik tako 5 let, 2 meseca in 15 dni pokojninske dobe, kar pa je manj od zahtevanih 7 let in 7 mesecev.

11. Že iz navedenega razloga pritožbi tožnika ni mogoče ugoditi, tako da pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da naj sodišče ne bi pravilno ugotovilo zdravstvene težave, ker naj ne bi upoštevalo tožnikovih ortopedskih problemov in tudi diagnoze Raynaudovega sindroma, ne odgovarja, saj za rešitev predmetne zadeve niso bistvenega pomena. Odločilnega pomena v predmetni zadevi je, da tožnik na dan nastanka invalidnosti ni vključen v obvezno zavarovanje, da je invalidnost posledica bolezni in da ob navedenih pogojih s skupaj 5 leti, 2 mesecema in 15 dnevi pokojninske dobe, ob starosti nekaj več kot 42 let in 11 mesecev, ne dosega potrebne gostote delovnih let za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.