Appeal dismissed; discharge of administrator denied as bankruptcy process concluded and no creditor interest remains.

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Razen končanja predmetnega stečajnega postopka v tem stečajnem postopku ni več kaj postoriti. S predlagano razrešitvijo upravitelja zato ni več mogoče doseči bistvenega namena razrešitve. Ta namreč ni niti kaznovanje upravitelja niti uveljavljanje njegove odškodninske odgovornosti zaradi odločitev, ki jih je sprejel v insolvenčnem postopku. Namen krivdne razrešitve je zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov (pritožnikov) predlog za krivdno razrešitev stečajnega upravitelja.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni zadosti upoštevalo, da je sam upnik dal upravitelju vso potrebno dokumentacijo, ki je pokazala, da je dolžnikov dolžnik (S. d.o.o., Makedonija) imel premoženje, in da bi moral upravitelj terjatev prijaviti v likvidacijskem postopku nad dolžnikovim dolžnikom. Ta terjatev je bila v stečajnem postopku prodana, vendar je upravitelj prodajal neobstoječo terjatev do neobstoječe družbe, kar bi si lahko kdo razlagal kot goljufijo. Pritožnik tudi meni, da ker sodišče ni podaljšalo stečaja po 1. 7. 2015, stečajnemu upravitelju ne pripada povračilo nagrade in stroškov po tem datumu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz stanja spisa in pritožbenih navedb izhaja, da so bila v času vložitve predloga za krivdno razrešitev upravitelja v tem postopku opravljena vsa potrebna dejanja za poplačilo upnikov. Stečajna masa je bila unovčena in opravljena je bila edina razdelitev (prednostne) razdelitvene mase. Tudi iz pritožbe ne izhaja, da bi ostala kakšna stečajna masa neunovčena. Dolžnikov dolžnik (S. d.o.o., Makedonija) je 28. 3. 2016 prenehal obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra, kar ni sporno dejstvo. Pritožnik tudi sam navaja, da gre sedaj za neobstoječo terjatev (pravilno: obveznost). Dolžnikov dolžnik je prenehal na način, da ni prišlo do prehoda obveznosti, kot izhaja iz poročil upravitelja, končno pa tudi v pritožbi ni zatrjevano drugače. Nadalje iz spisa izhaja, da je postopek unovčenja stečajne mase tekel tekoče v smislu, da je upravitelj predlagal izdajo za unovčenje stečajne mase potrebnih in ustreznih sklepov sodišča ter sklepa, ki je bil potreben za razdelitev razdelitvene mase. Sklepi (predlogi) tudi niso bili izpodbijani (razen sklepa o spremembi načrta poteka stečajnega postopka, kar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo) in so pravnomočni. Razen končanja predmetnega stečajnega postopka v tem stečajnem postopku ni več kaj postoriti (glej tudi predzadnji odstavek obrazložitve izpodbijanega sklepa na strani 2/3). Upravitelj je tudi že oddal končno poročilo (Pd 95).

5. S predlagano razrešitvijo ni več mogoče doseči bistvenega namena razrešitve upravitelja. Namen razrešitve upravitelja namreč ni niti kaznovanje upravitelja niti uveljavljanje njegove odškodninske odgovornosti zaradi odločitev, ki jih je sprejel v insolvenčnem postopku. Namen krivdne razrešitve (1. točka 118. člena ZFPPIPP) je zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu.(1) Glede na stanje stečajnega postopka osnovnega namena, ki se ga z institutom razrešitve zasleduje, ni mogoče več uresničiti. Edini cilj, ki ga očitno pritožnik s pritožbo zasleduje, je preprečiti izplačilo nagrade za delo upravitelja (primerjaj tretji odstavek 104. člena ZFPPIPP). Vendar zgolj to, ob praktično končanem stečajnem postopku, ne more biti tak razlog, ki bi utemeljeval vsebinsko presojo obstoja krivdnih razlogov. Zaradi povedanega se višje sodišče do pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, saj ne morejo predstavljati pravno pomembnih pritožbenih navedb glede na vrsto, predvsem pa stadij tega insolvenčnega postopka (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

6. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Op. št. (1): VSL sklep Cst 100/2016 z dne 1. 3. 2016.