Appeal dismissed; new court fee law applies retroactively to requests filed after its enactment.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

[JEDRO]

Prehodne in končne določbe ZST-1C v 26. členu določajo, da če je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen pred začetkom uporabe tega zakona, se za postopek odločanja do pravnomočne odločitve o tem predlogu uporabljajo določbe Zakona o sodnih taksah in Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju. Acontrario se v primeru, ko je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen po začetku uporabe ZST-1C, uporabljajo določbe slednjega.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek v višini 3.555,00 EUR (I. točka izreka), odobrilo pa ji je obročno plačilo, in sicer v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 592,50 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sklepa se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da je dolžna plačati sodno takso v višini 44,00 EUR, v preostalem delu pa jo oprosti plačila, oziroma podrejeno, da ji odloži plačilo sodne takse ali pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov AJPES izhaja, da se je nad tožečo stranko stranko s sklepom St .../2016 z dne 17. 1. 2017 začel stečajni postopek. Višje sodišče je odločalo po stanju na dan izdaje izpodbijanega sklepa in še pred preizkusom terjatev v stečaju, zato začetek stečaja nad tožečo stranko na odločitev ni vplival.

5. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno zapisalo, da je tožničin predlog za celotno oprostitev plačila sodne takse zavrnilo, ker le-ta pri pravnih osebah ni predvidena. Ni torej zapisalo, da oprostitev sploh ni predvidena, temveč da ni predvidena v celoti. Drugačne pritožbene navedbe so protispisne in iz njih izpeljani pritožbeni očitki že zato neutemeljeni.

6. Drži pa, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da se v konkretnem primeru ne uporablja spremenjeni Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 30-1267/2016, v nadaljevanju ZST-1C). Tožeča stranka je namreč predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse vložila 21. 11. 2016, torej že po uveljavitvi ZST-1C. Pri vprašanju kateri zakon se uporabi, je zato potrebno upoštevati predhodne in končne določbe ZST-1C, in ne 39. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13, 58/14 - odl. US in 19/15 - odl. US, v nadaljevanju ZST-1), kot je to storilo sodišče prve stopnje. Prehodne in končne določbe ZST-1C pa v 26. členu določajo, da če je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen pred začetkom uporabe tega zakona, se za postopek odločanja do pravnomočne odločitve o tem predlogu uporabljajo določbe Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13, 58/14 - odl. US in 19/15 - odl. US, torej ZST-1) in Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju (Uradni list RS, št. 93/08 in 26/11). A contrario se v primeru, ko je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen po začetku uporabe ZST-1C, uporabljajo določbe slednjega.

7. Kljub predhodno navedenemu v konkretnem primeru materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks upoštevalo tako likvidnostno, finančno, kot premoženjsko stanje tožeče stranke, kar je skladno z določbo petega odstavka 11. člena ZST-1C (, ki je v bistvenem enaka kot v ZST-1). Prav pri presoji premoženjskega stanja pa je sodišče prve stopnje, na podlagi predloženih dokazov, ugotovilo, da tožeča stranka ima dolgoročna sredstva v višini 6.000.000,00 EUR (in so se v tem delu tožničine trditve, da nima premoženja, izkazale za neresnične), kar pomeni, da razpolaga s premoženjem, ki ga je mogoče unovčiti za plačilo sodne takse. Drugačen zaključek bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo samo v primeru, če bi tožeča stranka zatrjevala, da tega premoženja ne more unovčiti vsaj do višine sodne takse (takoj in v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti) in zakaj ne, ter predložila relevantne dokaze (prim. 11. člen ZST-1C in prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1C). Tega pa tožeča stranka v predlogu za taksno oprostitev ni storila; tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da ta sredstva predstavljajo v tej fazi neizterljivo terjatev do njenega glavnega družbenika A.A., kar je prepozno (pritožnica ne pojasni, zakaj teh trditev ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji, prim. prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1C), pa tudi sicer pavšalno in neizkazano.

8. Končno višje sodišče še pripominja, da odločitve nižjih sodišč sodišča pri odločanju ne zavezujejo (načelo neodvisnosti sodstva). Ko je tako, pa pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je izpodbijana odločitev napačna, ker jo je sodišče v neki drugi zadevi deloma oprostilo, deloma pa ji je odložilo plačilo sodne takse.

9. Glede na obrazloženo in po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1C), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1C).