Appeal allowed: Denationalized property recipient entitled to compensation under ZDen s. 72(2) even with substitute land.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Upravičencu, ki mu je bilo podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, pripada odškodnina iz drugega odstavka 72. člena ZDen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.593,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2014 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožeči stranki s tremi delnimi odločbami o denacionalizaciji Upravne enote Mozirje in Ministrstva za kmetijstvo in okolje vrnjenih devet nepremičnin, ki predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča in da so bile tožeči stranki dodeljena nadomestna zemljišča za podržavljena kmetijska in gozdna zemljišča, glede katerih so bile podane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi. Po prepričanju prvega sodišča je treba položaj denacionalizacijskih upravičencev, ki dobijo nadomestna zemljišča, primerjati s položajem drugih upravičencev, ki prejemajo odškodnino v katerikoli obliki. Znotraj teh upravičencev pa do odškodnine iz drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji(1) ni upravičen nihče. Položaj upravičencev, ki zaradi nezmožnosti vrnitve odvzete nepremičnine v naravi prejmejo nadomestna zemljišča, je treba primerjati s položajem drugih upravičencev, ki prejmejo odškodnino, ne pa s tistimi, ki prejmejo odvzeto nepremičnino nazaj, saj je položaj med enim in drugim bistveno različen. Ker je bilo tožeči stranki premoženje, na katerega se nanaša ta pravda, vrnjeno v obliki odškodnine in ne v naravi, ni upravičena do odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe iz 72. člena ZDen.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pravilna sodna praksa, v skladu s katero se izgubljena korist v smislu določbe drugega odstavka 72. člena ZDen ne ugotavlja samo v primeru vrnitve premoženja v naravi, ampak tudi v primeru izročitve nadomestnih zemljišč. Različno obravnavanje denacionalizacijskih upravičencev v primerih, ko jim je vrnjeno podržavljeno premoženje v naravi in v primerih, ko jim je vrnjeno podržavljeno premoženje v obliki nadomestnih nepremičnin, je v nasprotju z ustavnima načeloma enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Denacionalizacijski upravičenci, ki so v istem času trpeli nepravično podržavljanje premoženja in so enako dolgo čakali na popravo krivic, so v bistveno enakem položaju tudi pri pravici do nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, ne glede na obliko denacionalizacije. Zmotno je tudi razlikovanje položaja upravičenca, ki prejme odškodnino v obliki obveznic SOS2E in je upravičen do obresti, od denacionalizacijskega upravičenca, ki prejme odškodnino v obliki nadomestnih nepremičnin. Tožeča stranka je tudi upravičena do odškodnine zaradi kršitve pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je sodišče prve stopnje ravnanje tožene stranke, kot zavezanca za vrnitev podržavljenega premoženja, pravno zmotno opredelilo. Tožena stranka je ustanovljena s predpisom, ki jasno določa njene obveznosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožba zatrjuje, da je sodišče storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, te trditve pa konkretno ne opredeli. Iz teh razlogov so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je treba upoštevati, da je bila sodna praksa v času odločanja sodišča prve stopnje neenotna in da je šele Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016 zavzelo materialnopravno stališče do pravnih vprašanj, ki so sporna tudi v tej pravdni zadevi.

5. Iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da od uveljavitve ZDen dalje pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev uživa pravno varstvo, čeprav se njihova lastninska pravica na vrnjenem premoženju vzpostavi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Ob drugačni razlagi je upravičenec, ki mu je premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, v slabšem položaju od ostalih upravičencev. Utemeljitev drugačnega stališča namreč ne more biti le v tem, da upravičencu ni vrnjeno prav tisto premoženje, ki mu je bilo odvzeto, in zato ne pomeni vrnitve v naravi, ampak odškodnino. To potrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 729/2009. Upravičencu je priznalo odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen tudi v situaciji, ko je upravičenec v zvezi s pravdo iz 88. člena ZDen (v kateri si je prizadeval za odpravo ovir za vrnitev v naravi) sklenil poravnavo in namesto v naravi od zavezanca za vračilo v naravi dobil denarno odškodnino.

6. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 102/2016 še pojasnilo, da položaj sklada kmetijskih zemljišč ureja (noveliran) prvi odstavek 27. člena ZDen, ki ga izredno opredeljuje kot zavezanca za vračilo nadomestnih zemljišč. V zvezi s to določbo je zakonodajalec sprejel tudi obvezno razlago. Praksa je vsebino te določbe in obvezne razlage tolmačila tako, da je sklad štela za zavezanca ne glede na to, ali so podržavljena kmetijska zemljišča v njihovih sredstvih ali ne, niti glede na razlog, ki onemogoča vrnitev v naravi. Namen te ureditve je povečanje možnosti za vračanje „v naravi“, s čimer naj bi se popolneje popravile krivice po ZDen in razbremenil SOD oziroma posredno Republika Slovenija. Gre torej za popolnejšo popravo krivic v breme stvarnega premoženja države. V tem smislu je položaj tožene stranke glede nadomestnega vračanja kmetijskih zemljišč po določbi prvega odstavka 27. člen ZDen enak položaju SOD, saj mu vlogo zavezanca določa sam zakon. Na podlagi teh razlogov Vrhovno sodišče zaključuje, da gre tudi upravičencu, ki mu je bilo podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, odškodnina iz drugega odstavka 72. člena ZDen(3), zavezanka za plačilo odškodnine pa je tožena stranka.

7. Glede na takšno sodno prakso se izkaže, da so materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje zmotni, zato je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZDen.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Glej tudi 10. točko obrazložitve sklepa VS RS II Ips 102/2016, v kateri je pojasnjeno, da denacionalizacijski upravičenec, ki prejme odškodnino v obveznicah SOD, poleg glavnice, ki ustreza vrednosti odškodnine, dobi še 6 % obresti za dobo 20 let, kar po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da vsebina teh obresti je tako nekakšna odmena za donos denarne vrednosti podržavljenega premoženja za čas do njegove vrnitve.