Leasing return purchase guarantee enforcement allows subsidiary claim if primary sale fails.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 84151/2013 z dne 27.5.2013 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati:

- 369,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2013 dalje do plačila in

- 188,12 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2013 dalje do plačila,

v ostalem delu pa je razveljavljen.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku II Cp 2548/2015.“

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 82,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

[JEDRO]

Ker je bila kot instrument zavarovanja za primer odstopa od lizing pogodbe dogovorjena garancija povratnega odkupa, se je lizingodajalec lahko odločil za unovčenje predmeta lizinga na ta način, da ga je prodal nazaj prodajalcu. Terjatev zoper lizingojemalca je upravičen uveljavljati subsidiarno – za primer in v obsegu, da z unovčenjem povratnega odkupa terjatev ne bi bila poplačana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je na osnovi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 84151/2013 z dne 27.5.2013 v prvi točki razveljavilo glede plačila 13.454,43 EUR in v tem obsegu postopek ustavilo (I. točka izreka). V ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka v roku 8. dni dolžna povrniti toženi stranki v znesku 2.234,41 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del in stroškovni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je imelo toženčevo nasprotovanje vrnitvi žage bistven vpliv na vrednost in ceno žage. Tožeča stranka si je prizadevala za najvišji možen izkupiček. Tako ravna vedno, saj je to v korist obeh pogodbenih strank.

Z nezakonitim zadrževanjem in skrivanjem žage je toženec povzročil situacijo, v kateri je imela tožeča stranka dve možnosti: – zoper toženca sprožiti vindikacijsko tožbo; – unovčiti garancijo povratnega odkupa. V normalnih okoliščinah bi se tožeča stranka poslužila prodaje na prostem trgu in bi garancijo povratnega odkupa unovčila šele v primeru neuspešne prodaje. Zaradi toženčevega skrivanja žage se je odločila za unovčenje garancije, kar je bila smotrna in ekonomična poteza. Dosego optimalnega iztržka je zakrivil toženec.

Če bi tožeča stranka vložila vindikacijsko tožbo in kazensko ovadbo zaradi zatajitve, najmanj dve leti ne bi prišlo do sodnega epiloga. Nastali bi stroški sodnega postopka. Žaga bi stala par let, s čimer bi izgubila svojo vrednost. Nastale stroške, ki bi jih bil dolžan plačati toženec, ocenjuje na cca 5.000,00 EUR, vrednost žage pa bi bila nižja. Meni, da je bila odločitev za unovčenje garancije povratnega odkupa dobra. Absurden je toženčev ugovor, da žaga ni bila dovolj dobro unovčena, saj je toženec tisti, ki je povzročil, da bi bila prodaja na prostem trgu slabša izbira od unovčenja garancije povratnega odkupa.

Meni, da sodišče ne razume pogodbenega razmerja finančnega lizinga in je nekritično do toženčevih dejanj in posledic, ki jih imajo na proces unovčenja žage. Dokler bi bila žaga v toženčevi posesti, bi bila prodaja nemogoča. Za bistveno označuje, da toženec žage ni hotel vrniti in da je bila tožeča stranka prisiljena unovčiti garancijo povratnega odkupa. Stališče, da bi tožeča stranka morala vložiti tožbo z vindikacijskim zahtevkom, je absurdna in neživljenjska. S takšnim postopkom bi obe strani utrpeli dodatno škodo. Nesprejemljivo je stališče, da se tožeča stranka pri unovčenju žage ni dovolj potrudila oz. da je bila žaga unovčena pod ceno.

Ne soglaša, da bi tožeča stranka morala unovčenje garancije upoštevati že ob vložitvi tožbe. Garancija povratnega odkupa predstavlja sredstvo zavarovanja. Dogovorjena je zaradi zavarovanja tožnikove koristi. Tožnik je ni dolžan unovčiti. Ne more pa toženčevega dolga zmanjšati, preden je zavarovanje unovčeno. Obravnavano situacijo primerja s poroštvom. Tudi v primeru poroštva se glavnemu dolžniku obveznost ne zmanjša, dokler ne dobi poplačila iz poroštva. Medsebojne obveznosti pravdnih strank so bile natančno določene v pogodbi o leazingu in splošnih pogojih.

Določene so tudi posledice predčasne prekinitve pogodbe o leasingu. Takoj, ko je tožeča stranka od izdajatelja garancije dobila plačilo, je tožbo v ustreznem obsegu umaknila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Na očitek, da na osnovi izvedenega dokaznega postopka sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno, pritožbeno sodišče zato ne odgovarja.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da višina zapadlih obrokov lizinga, diskontirana vrednost nazapadlih obrokov, skupaj s stroški – upoštevajoč dne 27.5.2013 plačnih 363,96 EUR – znaša toliko, kot je tožeča stranka uveljavljala v tem (ponovljenem) postopku: 13.475,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2013 dalje in zakonske zamudne obresti od 12.931,45 EUR od 27.5.2013 do 29.5.2013. Ta terjatev, preračunana na dan 27.5.2015 (obračuna zakonskih zamudnih obresti sta sestavni del te sodbe) znaša 15.701,07 EUR (15.694,87 EUR + 6,20 EUR). To vrednost bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati, če bi predmet lizinga po odpovedi pogodbe o lizingu – dne 12.9.2012 – obdržala v posesti oz. pridobila v last.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: – da je tožeča stranka predmet lizinga tožencu odvzela in ga unovčila s pomočjo garancije povratnega odkupa; – da je s tem je dne 27.5.2015 iztržila 15.097,99 EUR (13.454,43 in 1.643,56 EUR, skupaj 15.097,99 EUR). Trditve, da bi s povratnim odkupom tožeča stranka lahko iztržila več, tožena stranka ni postavila.

7. Upoštevajoč navedena dejstva, je materialno pravilen sledeč sklep: Terjatev tožeče stranke, ki preračunana na dan 27.5.2015, znaša 15.701,07 EUR, je bila z unovčenjem garancije povratnega odkupa delno poplačana, in znaša še 603,08 EUR (15.701,07 EUR – 15.097,99 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2015 dalje. Tožeča stranka, ki je obračun terjatve naredila na dan 22.5.2013, zahteva plačilo 369,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2013, kar na dan 27.5.2015 znaša 462,10 EUR, torej manj kot je upravičena zahtevati. Zahtevek je torej v celoti utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odločitev o glavni stvari spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo (358. čl. ZPP).

8. V pojasnilo gornjega materialno pravnega zaključka pritožbeno sodišče pojasnjuje: Tožeča stranka (lizingodajalec) je tista, ki ji določila Splošnih pogojev o finančnem leasingu (dokaz A5 – v nadaljevanju splošni pogoji) omogočajo izbiro: 1) ali bo zaradi odpovedi pogodbe predmet lizinga pustila tožencu (lizingojemalcu); 2) ali ga bo prodala (točka VII.3.7. splošnih pogojev). Za primer prodaje splošni pogoji od nje zahtevajo, da predmet lizinga proda po tržni ceni, pri čemer mora najprej zahtevati ceno, ki ustreza tržni vrednosti ali ceno, ki jo ugotovi neodvisni izvedenec.

9. Tožeča stranka se je odločila za drugo možnost. Ker je bila kot instrument zavarovanja njene terjatve dogovorjena garancija povratnega odkupa, se je lahko odločila za unovčenje predmeta lizinga na ta način, da ga je prodala nazaj prodajalcu A. d.o.o. Tožena stranka ni ugovarjala, da predmet lizinga v postopku uveljavljanja garancije povratnega odkupa ni bil ustrezno unovčen (npr. da je tožeča stranka pri sklepanju poravnave popustila, da bi bila z unovčenjem garancije lahko dobila več ...). Trdila je, da predmet ni bil prodan po tržni ceni, kar pa ni upošteven ugovor, ker je bila tožeča stranka upravičena do uveljavljanja dogovorjenega povratnega dokupa. Predmeta lizinga ni bila dolžna prodajati po pravilih, ki so v splošnih pogojih predpisani za primer prodaje na trgu. Neutemeljeni so zato ugovori tožene stranke, da ni dosegla ustrezne tržne cene(1). Neutemeljen je torej očitek tožene stranke, da tožeča stranka predmeta lizinga ni prodala za ustrezno visoko tržno ceno. Po tej ceni ga zaradi dogovorjenega povratnega odkupa ni bila dolžna prodajati. Da povratni odkup ne bi bil ustrezno izveden, ni bilo zatrjevano.

10. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Tožeča stranka se je za unovčenje garancije povratnega odkupa odločila hkrati z uveljavljanjem terjatve od toženca (zoper prodajalca in toženca je sodni postopek sprožila 26.5.2013). Ker se je odločila za prodajo predmeta lizinga (in ne za drugo možnost, da predmet prepusti v last tožencu in od njega uveljavi terjatev, ki je zaradi odpovedi pogodbe o lizingu zapadla v plačilo v celoti), je bila terjatev zoper toženca, do višine obveznosti družbe A. d.o.o., upravičena uveljavljati subsidiarno (le v primeru in v obsegu, da z unovčenjem povratnega odkupa terjatev ne bi bila poplačana). Zoper toženca je bila tožba utemeljeno vložena le v majhnem delu. Ker je bil povratni odkup v teku tega postopka izveden, je bila pomanjkljivost tožbe sanirana z delnim umikom tožbe. Izvršba je bila utemeljeno vložena. V teku pravdnega postopka se je toženec plačilu pretežnega dela terjatve utemeljeno upiral. Upoštevajoč te okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje za primerno, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka II Cp 2548/2015 (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

11. Uspeh strank je merilo tudi za odločitev o stroških pritožbenega postopka. Izpodbijana je odločitev v višini 367,00 EUR. Tožeča stranka je v tem pritožbenem postopku uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife (Ur. list RS 67/08) 48,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, DDV 14,96 EUR, skupaj 82,96 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

12. Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.

Op. št. (1): Tako tožena stranka kot prvostopenjsko sodišče – z razlago, da je pritožbeno sodišče napotilo na ugotavljanje tržne cene – napotke pritožbenega sodišča napačno interpretirata.