Appeal dismissed; boundary between public land and private land set solely by cadastral line unless error proven.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V konkretnem primeru je predlagana sodna določitev meje med zemljiščem, ki je javno dobro, ter zemljiščem, ki je v zasebni lasti. Navedeno pomeni, da je mogoče mejo določiti zgolj po kriteriju močnejše pravice. Ker na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, pa se je v sodni praksi ustalilo stališče, da je mogoče v takšnih primerih mejo določiti zgolj glede na potek katastrske meje. Takšno stališče je edino logično, saj druge močnejše pravice v takšnih primerih ni mogoče zatrjevati. Izjema od tega pravila je mogoča le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med parcelo 211/1 k. o. X in parcelami 453/5, 453/8 in 211/16, vse k. o. X, in parcelama 211/26 k. o. X last tretjega in četrte nasprotne udeleženke in parcelo 211/17 k. o. X, last drugega nasprotnega udeleženca. Odločilo je še, da skupne stroške postopka v znesku 2.303,31 EUR nosita predlagatelja in nasprotna udeleženka vsak do 1/2.

2. Predlagatelja sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Navajata, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Predlagatelja sta sodišču predlagala, da dopolni dokaz z izvedencem geodetske stroke tako, da v postopku postavljeni izvedenec pregleda arhivsko dokumentacijo za cestno telo, ki poteka po nepremičninah parc. št. 453/5 in 453/8 k. o. X, saj je vzrok pomanjkanja v kvadraturi njune parcele v dejstvu, da se je cesta z omenjenima parc. št. pomikala oziroma zajedala v njuno parcelo št. 211/1 k. o. X. Pritožnika tudi nista seznanjena z razlogi odločitve prvostopenjskega sodišča, da se vsi dokazi kot nepotrebni zavrnejo. Sodišče bi moralo izvesti vse dokaze, ki so jih predlagale stranke. Izpodbijana odločitev pa tudi temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. V obravnavanem mejnem sporu je ob preteklih parcelacijah, meritvah in katastrskih vpisovanjih evidentno prišlo do napak in pomanjkljivosti, zaradi katerih se je nepremičnina predlagateljev neupravičeno zmanjšala. To izhaja iz predloženih listinskih dokazov. Sodišče dejstev, ki se navezujejo na napake in pomanjkljivosti v katastru, ni popolno in v celoti ugotovilo. Tudi sicer menita, da bi sodišče moralo ugotavljati vrednost spornega mejnega prostora, saj to nenazadnje narekujejo določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predlagatelja v zvezi s potekom katastrske meje nista dala pripomb, saj je bistvo predmetnega postopka v tem, da se predlagatelja s katastrsko mejo ne strinjata. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Materialnopravna podlaga ureditve meje, če je ta med mejašema sporna, so določila 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Primarni kriterij za urejanje meje po določbi prvega odstavka navedenega člena je močnejša pravica. Največkrat gre za lastninsko pravico, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na katerega izmed pravno veljavnih načinov, in sicer bodisi z dogovorom o poteku meje, ali pa na podlagi priposestvovanja. Po določilu drugega odstavka 77. člena se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. V konkretnem primeru je predlagana sodna določitev meje med zemljiščem, ki je javno dobro, ter zemljiščem, ki je v zasebni lasti. Navedeno pomeni, da je mogoče mejo določiti zgolj po kriteriju močnejše pravice. Ker na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, pa se je v sodni praksi ustalilo stališče, da je mogoče v takšnih primerih mejo določiti zgolj glede na potek katastrske meje. Takšno stališče je edino logično, saj druge močnejše pravice v takšnih primerih ni mogoče zatrjevati. Izjema od tega pravila je mogoča le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.(1) Iz navedenega razloga sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo vrednosti spornega mejnega prostora (drugi odstavek 138. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP), saj je ta ugotovitev potrebna zaradi določitve uporabe kriterija za določitev meje. Ker je v obravnavanem primeru kriterij za določitev meje en sam (potek katastrske meje), sodišče ni bilo dolžno natančno ugotavljati vrednosti spornega mejnega prostora, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi izrecno poudarilo.

5. Glede na navedeno se je sodišče pravilno ukvarjalo s potekom katastrske meje, ki jo je ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca. Ugotovljenemu poteku katastrske meje sta predlagatelja nasprotovala in izvedencu predlagala, da pregleda arhivsko dokumentacijo zlasti elaborat IDPOS št. 182, vendar pa je izvedenec pridobil vse arhivske podatke v zvezi s potekom obravnavane katastrske meje, vključno z omenjenim elaboratom in tudi izdelal kronološki pregled izvedenih katastrskih meritev na obravnavanem področju. Izvedenec je še ugotovil, da geodetska uprava v arhivu ne razpolaga z arhivskim virom, ki bi izkazoval katastrsko mejo kot sta jo pokazala predlagatelja. Omenjeno izvedensko mnenje tako vsebuje analizo natančnosti uporabljenih podatkov in tudi strokovno utemeljitev pokazane katastrske meje. Predlagatelja, ki nista soglašala s pokazano katastrsko mejo oziroma sta vztrajala, da je napačna, bi morala predlagati drugega izvedenca geodetske stroke, vendar pa sta, tudi na pobudo sodišča prve stopnje za predlaganje izvedbe tega dokaza, tak dokaz odklonila. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni v celoti ugotovilo, ali v obravnavanem mejnem sporu res ni podana nikakršna napaka ali pomanjkljivost v katastru glede vseh spornih mejnih parcel, zato ne more biti utemeljen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da katastrska meja, kot jo je ugotovil izvedenec geodetske stroke, poteka tako, da na delih seka obstoječo vrtno ograjo predlagateljev. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče mejo določilo po dejanskem uživanju ob zunanjem robu vrtne ograje, torej v prid obeh predlagateljev.

6. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene od uveljavljenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 451/2012.