Appeal dismissed; court upheld division of marital joint property and monetary compensation for one spouse's share.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II/3 in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Večinska sodna praksa in teorija dopuščata v primerih vlaganj skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca, da drugi zakonec vloži zahtevek na ugotovitev, da sodi vrednost vlaganj v njuno skupno premoženje ter izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju. V tem primeru se dejansko že zahteva delitev dela skupnega premoženja v pravdi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je bilo v času trajanja zakonske zveze s toženko pridobljeno kot skupno premoženje solastninski delež do 60/100 na parc. št. 1 k. o. X, ki obsega stanovanjsko hišo ID št. 000 na naslovu Š., ter premičnine, naštete v I. točki izreka, pri čemer znaša delež tožnika na skupnem premoženju do 1/2, kar je 30/100 na zemljiški parceli. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem je tožnik zahteval, da mu toženka izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, s katero bo na nepremičnini mogoč vpis lastninske pravice v korist tožnika do 30/100 ter na izročitev vseh njegovih osebnih stvari in dokumentov, ki sodijo v posebno premoženje, naštetih v I/4 točki izreka sodbe. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožnika na ugotovitev, da je bilo v času trajanja zakonske zveze s toženko pridobljeno kot skupno premoženje vlaganje v nepremičnino parc. št. 1 k. o. X, ki obsega stanovanjsko hišo ID 000 na naslovu Š., v višini 85.275,00 EUR, kar predstavlja vrednost solastninskega deleža do 30/100 ter premičnine, naštete v II/1 izreka sodbe ter na ugotovitev, da znaša delež tožnika na navedenem skupnem premoženju 1/3, kar je 10/100 na celotni zemljiški parceli 1 k. o. X. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 14.212,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2014 do plačila. Ker je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo, prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženec dolžan tožnici plačati 9.023,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2009 do plačila in 2.808,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2015 do plačila. Na koncu je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka in nasprotna tožnica (v nadaljevanju toženka) A. A. in sicer zoper tisti del izreka sodbe, s katerim je sodišče delno ugodilo podrednemu zahtevku in ji naložilo plačilo 14.212,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/3 točka izreka) ter zoper zavrnitev njenega zahtevka po nasprotni tožbi (IV. točka izreka sodbe). Pritožba vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik res nekaj malega pomagal pri betoniranju in nastalih delih, vendar je ta opravila sodišče napačno ovrednotilo na znesek 14.212,00 EUR. Pritožnica opozarja, da ta znesek predstavlja 10 % vrednosti celotne nepremičnine, ki jo je izdelala GURS za druge potrebe, pri tem pa je bila GURS-ova cenitev opravljena v času, ko so bile vse investicije na nepremičnini že izvedene, tudi izdelava mansardnega stanovanja, ki ga je sodišče v celoti štelo za toženkino posebno premoženje. Zato je njegovo vrednost treba odšteti od vrednosti GURS-a in šele nato ovrednotiti tožnikova dela. Tistih nekaj malih opravil, ki jih je toženka priznala tožniku, ni vredno 14.212,00 EUR, ob tem, da je ves material vedno plačevala izključno sama. V celotni vrednosti po GURS je tudi vrednost zemljišča, ki ne more imeti statusa skupnega premoženja, saj ga je toženka podedovala po svojih starših. Glede zahtevka toženke po nasprotni tožbi je sodišče napačno ugotovilo, da je bilo vozilo C. T. kupljeno iz kupnine za prodano vozilo G. Toženka je k nakupu tega vozila prispevala 9.032,00 EUR, kar je dokazala z listinami, ki so v spisu, pa jih sodišče dokazno ni ocenilo. Prav tako se ne strinja, da ni pravilno postavila zahtevka in meni, da ni nobene ovire, da sodišče ne bi tožnika obremenilo z vrnitvijo zneska, ki ga je toženka prispevala, zlasti ob nesporni okoliščini, da ima toženec to vozilo od leta 2013 sam izključno v posesti. Popolnoma napačno je tudi stališče, da je toženka zneske tožnikovega zavarovanja plačevala iz denarja, ki ga je toženec namenil za gospodinjstvo. Njegov prispevek 150,00 EUR na mesec ni zadoščal niti za njegovo preživetje. Ker gre za toženkino premoženje, je njena terjatev utemeljena.

3. Tožnik in nasprotni toženec (v nadaljevanju tožnik) na pritožbo toženke ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval in dokazoval, da v skupno premoženje, ki sta ga pridobila s toženko tekom trajanja zakonske zveze (od 1976 do 2013), sodi vrednost skupnih vlaganj v toženkino nepremičnino, stanovanjsko hišo Š., na parc. št. 1 k. o. X. Višino podrednega tožbenega zahtevka(1) je tožnik utemeljeval s podatki GURS o vrednosti nepremičnine ter oceno, da skupna vlaganja pravdnih strank znašajo 60 % te vrednosti, to je 85.274,00 EUR glede na vrednost celotne nepremičnine 142.125 EUR, tožnikov polovični delež pa naj bi znašal 42.637,50 EUR. Toženka je nasprotovala denarnemu zahtevku tožnika za povrnitev njegovih vlaganj zgolj s trditvijo, da ves čas trajanja zakonske zveze ni v ničemer prispeval k adaptaciji nepremičnine, ker je ves denar, ki ga je zaslužil, porabil izključno zase. Načinu vrednotenja nepremičnine, ki sledi vrednosti nepremičnine po podatkih GURS, toženka ni ugovarjala, prav tako ni zanikala, da vlaganja v hišo predstavljajo 60 % vrednosti celotne hiše. Prvostopenjsko sodišče je zato po izvedenem dokaznem postopku, ko je ugotovilo, da je tožnik v manjšem delu le s svojim fizičnim delom prispeval k nastanku skupnega premoženja v obliki vlaganj v obnovo spodnjega stanovanja, ocenilo njegov prispevek na 10 % vrednosti nepremičnine (delež 1/3 od 30/100 vrednosti nepremičnine, ker je v korist toženke izvzelo tudi celotno mansardno stanovanje), kar znese 14.212,50 EUR.

6. Sodišče je pri odločitvi pravilno uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki urejajo premoženjska razmerja med zakoncema (51 - 62 člen). Večinska sodna praksa in teorija(2) dopuščata v primerih vlaganj skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca, da drugi zakonec vloži zahtevek na ugotovitev, da sodi vrednost vlaganj v njuno skupno premoženje ter izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju. V tem primeru se dejansko že zahteva delitev dela skupnega premoženja v pravdi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo takšno naravo podrednega tožbenega zahtevka v tem delu in nato na podlagi trditvene in dokazne podlage pravdnih strank ocenilo vrednost skupnih vlaganj in s tem skupnega premoženja na 30/100 vrednosti celotne nepremičnine po oceni GURS(3) ter tožnikov delež na skupnem premoženju 1/3, kar pomeni, da je toženkin delež 2/3. Toženka v pritožbi neutemeljeno graja višino tožniku prisojenega denarnega zneska, češ da ni ustrezno upoštevana in ovrednotena izdelava mansardnega stanovanja ter vrednost zemljišča. Natančno višino skupnih vlaganj pravdnih strank in vlaganj samo pritožnice v sporno nepremičnino bi lahko ugotovil le izvedenec gradbene stroke. Tega pa pritožnica ni predlagala, četudi je tožniku manjši prispevek pri vlaganjih v njeno posebno premoženje priznavala. Ker tudi ni ugovarjala cenitvi nepremičnine po podatkih GURS, na katero se je tožnik skliceval, je prvostopenjsko sodišče o obsegu vlaganj in višini tožnikovega prispevka utemeljeno odločilo na tej podlagi in ob upoštevanju ostalih dokazov, predvsem izpovedi pravdnih strank in prič. Sodišče prve stopnje je pri tem izrecno ugotovilo in upoštevalo dejstvo, da toženec pri izgradnji mansarde ni sodeloval (na noben način) in je ravno zato ocenilo, da je „toženka postala lastnica 70 % vrednosti celotne parcele“ ter posledično ocenjevalo le prispevek toženca k vlaganjem v vrednosti 30 % (tč. 35 na 22. strani sodbe).

7. Tudi zoper odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka se toženka neutemeljeno pritožuje. Z nasprotno tožbo je zahtevala, da ji tožnik plača 9.023,00 EUR, ker je odpeljal osebno vozilo C. T., ki je njuno skupno premoženje in plačilo 2.808,05 EUR, ker je navedeni znesek v obliki mesečne zavarovalne premije plačevala Zavarovalnici ... ob sklenitvi naložbenega življenjskega zavarovanja, ki je bilo sklenjeno tudi v korist tožnika. Očitno je s tem toženka uveljavljala svoj delež na skupnem premoženju (premičnini in terjatvi do zavarovalnice), zato bi se tako moral glasiti njen nasprotni tožbeni zahtevek, torej na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje v prvem delu obrazložitve sodbe (načelo enotnega obravnavana celotnega skupnega premoženja).

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1):) Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je zahteval na tej nepremičnini solastninski delež do 60/100, je že pravnomočna, prava tako je pravnomočna odločitev o obsegu in deležu na premičninah kot skupnem premoženju.

Op. št. (2): J. Hudej, I. Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 11 – 12/2010.

Op. št. (3): Kar znese 42.367,50 EUR in ne 85.275,00 EUR, kot izhaja iz 1. alineje 1. točke II. sodbe, ki je pritožba v tem delu ne izpodbija.