Employment court allows unpaid work pay when employee performs duties outside contract scope.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični referent III/3 s količnikom 2,18, dejansko pa je opravljala delo delovnega mesta referent III/1 ekonomske smeri, mora za tako opravljano delo prejeti ustrezno plačilo. Ker je tožena stranka tožnici naložila opravljanje dela, ki ni delo delovnega mesta, za katero je imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ji mora za to opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka, da je tožena stranka s tem, ko je tožnici odrejala dela in naloge na delovnem mestu strokovnega sodelavca II/2 ekonomske smeri od 1. 6. 2013 dalje kršila pravice iz delovnega razmerja in na ugotovitev, da tožnica vse od 8. 10. 2012 dejansko opravlja dela in naloge na delovnem mestu strokovnega sodelavca II/2 ekonomske smeri z osnovnim količnikom 2,79 (točka I izreka ). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 8. 10. 2012 do 31. 5. 2016 obračunati, po odvedbi davka in prispevka pa izplačati razlike v plači in sicer med plačo, do katere bi bila tožnica upravičena glede na dejansko opravljeno delo v tem obdobju, to je strokovni sodelavec II/2 ekonomske smeri z osnovnim količnikom 2,79, povečano za število napredovanj in dejansko obračunano in izplačano plačo od posameznih mesečnih bruto zneskov navedenih v točki I/1 izreka zmanjšanih za plačilo davkov in prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnega neto zneska od dneva zapadlosti 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, in zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov v višini 282,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2014 dalje do plačila v roku 15 dni (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2016 obračuna ter po odvodu davkov in prispevkov izplača razlike v plači med plačo, do katere je bila tožnica upravičena glede na dejansko opravljeno delo v tem obdobju, to je za delovno mesto referent III/1 ekonomske smeri z osnovnim količnikom 2,41, povečano za število napredovanj in dejansko obračunano in izplačano plačo v tem obdobju z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne razlike v plači za pretekli mesec od 16. dne v mesecu do plačila, v 8 dneh (točka III izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 789,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage za svojo odločitev. Sklicevalo se je samo na izpoved priče A.A., ki je ocenila, da tožnica opravlja srednje zahtevna dela v računovodstvu, kar bi po njeni oceni ustrezalo delovnemu mestu referent III/1 ekonomske smeri glede na opis delovnega mesta. Nadaljnji razlog je bilo sklepanje sodišča, da je tožena stranka s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III/1 ekonomske smeri odpravila nepravilnosti pri plačilu tožnice. Sodišče prve stopnje ni navedlo razumljivih razlogov za svojo odločitev. Po pritožbenem stališču tožene stranke, pa v sporih o plači sodišče ne more določati vsebine pogodbe o zaposlitvi, ampak lahko le na podlagi zakona odpravi kršitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega paricijskega roka, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu podrednemu zahtevku, s katerim je za čas od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2016 zahtevala obračun bruto plače, plačilo davkov in prispevkov in izplačilo neto razlik v plačah v tem obdobju v višini razlike med količnikom 2,41 in količnikom 2,18, po katerem ji je tožena stranka dejansko izplačevala plačo. Ugotovilo je, da je tožnica v tem obdobju dejansko opravljala delo, kot izhaja iz opisa delovnega mesta referent III/1 ekonomske smeri, za katerega je predviden količnik 2,41.

7. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Prav tako vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje tožena stranka.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 44. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za opravljanje dela, kar je podlaga za plačilo po dejansko opravljenem delu. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični referent III/3 s količnikom 2,18, dejansko opravljala delo delovnega mesta referent III/1 ekonomske smeri, mora za tako opravljano delo prejeti ustrezno plačilo. Ker je tožena stranka tožnici naložila opravljanje dela, ki ni delo delovnega mesta, za katero je imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ji mora za to opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Iz tega razloga je pritožbeno sklicevanje tožene stranke na plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, neustrezno, saj tožnica ni opravljala v pogodbi določenega dela za v pogodbi določeno plačilo.

9. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo plačilo za dejansko opravljeno delo, ni določilo vsebine pogodbe o zaposlitvi, ampak le plačilo za delo, ki ni bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, a ga je tožnica dejansko opravila. Upravičeno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je tožena stranka s 1. 6. 2016 tožnici ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referent III/1 ekonomske smeri, torej za delo, ki ga je tožnica opravljala že v spornem obdobju, čeprav za to delovno mesto ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).