Supreme Court dismisses pension claim revision, ruling bilateral agreement requires recognition of foreign work periods only if domestic law permits. The court held that the applicant met all statutory requirements using solely Slovenian insurance records. Consequently, the Supreme Court rejected the revision as unfounded. The court ruled that the bilateral agreement between Slovenia and Croatia requires the competent authority of one contracting state to recognize a pension contribution only based on the insurance period it considers under its own laws. The applicant satisfied the conditions for a pension under Slovenian law using only Slovenian insurance records. Therefore, the Supreme Court dismissed the revision as unfounded. The court ruled that the bilateral agreement between Slovenia and Croatia requires the competent authority of one contracting state to recognize a pension contribution only based on the insurance period it considers under its own laws. The applicant satisfied the conditions for a pension under Slovenian law using only Slovenian insurance records. Therefore, the Supreme Court dismissed the revision as unfounded.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku pravico do starostne pokojnine priznalo le na podlagi zavarovalne dobe, dosežene v Sloveniji. Četrti odstavek 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško določa, da kadar obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to. Tožnik je na dan 30. 12. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPIZ-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 14. 10. 2013 in 27. 2. 2013 za priznanje pravice do starostne pokojnine za skupno zavarovalno dobo 41 let, tri mesece in 10 dni od 31. 12. 2012 dalje. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik že samo z dopolnjeno slovensko zavarovalno dobo izpolnil zakonski pogoj starosti in dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zaradi navedenega ni bilo pravne podlage, da bi tožena stranka kot zavarovalno dobo upoštevala tudi hrvaško zavarovalno dobo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nesprejemljiva razlaga sodišča druge stopnje, da se v skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ, Ur. l. RS, št. 71/97 - MP21/97), hrvaška delovna doba v obdobju 1971 - 1977 šteje kot tuja delovna doba in da je zato pokojnina pravilno odmerjena brez te dobe. Bilateralni sporazum ne more veljati za nazaj oziroma učinkovati retroaktivno. Delovna doba v takratni skupni državi se je upoštevala enotno, saj ni bilo dvojnih pokojnin. Tožnik nikoli ni bil opozorjen, da se delovna doba petih let in treh mesecev ne bo upoštevala. Nasprotno, celotna delovna doba se je upoštevala pri obračunu plač, dodatkov na delovno dobo, določitvi letnega dopusta, jubilejne nagrade in podobno. Neresnična je trditev, da BHRSSZ ni posegel v pridobljene pravice. Razen tega gre za kršitev načela enakosti ter kršitev socialnih in človekovih pravic. Mednarodne pogodbe so v hierarhiji pravnih aktov pod Ustavo Republike Slovenije. BHRSSZ je bil sklenjen prvenstveno zaradi ureditve socialnega statusa dnevnih migrantov, ki so bili zaposleni v tovarni A.. Tožnik je upravičen do pokojnine kot ostali pravobranilci, BHRSSZ je nepravičen in zanj velja latinski rek lex iniusta non est lex.

4. Revizija je bila v skladu s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Za odločitev v tem sporu so odločilna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, revizijske sodišče pa je na te ugotovitve vezano:

- tožnik je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 4. 1. 2013;

- tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 27. 2. 2013 od 31. 12. 2012 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v višini 1.630,28 EUR;

- tožnik je do uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil starost 65 let in 4 mesece ter izpolnil 35 let in 11 mesecev pokojninske dobe v Sloveniji;

- tožnik je bil v obdobju od 1. 1. 1971 do 31. 1. 1977 zaposlen v Republiki Hrvaški.

8. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku pravico do starostne pokojnine priznalo le na podlagi zavarovalne dobe, dosežene v Sloveniji, brez upoštevanja zavarovalne dobe v času od 1. 1. 1971 do 31. 1. 1977. Četrti odstavek 22. člena BHRSSZ določa, da kadar obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to. Tožnik je na dan 30. 12. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPIZ-1. Ta določa, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska), če dopolni 20 let pokojninske dobe. Tožnik je ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine izpolnjeval oba navedena pogoja, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je dajatev priznala le na podlagi zavarovalne dobe dosežene v Sloveniji.

9. Neutemeljen je revizijski očitek o posegu v pridobljene pravice. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik do uveljavitve BHRSSZ ni pridobil nobenih pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja in da ta zato tožena stranka tudi ni mogla poseči v njegove pridobljene pravice.

10. Zmotno je tudi revizijsko zatrjevanje o retroaktivni veljavi BHRSSZ. Ta je pričel veljati 1. 2. 1998, tožnik pa je pravico do starostne pokojnine pridobil z 31. 12. 2012. Ne gre za retroaktivnost, če se predpis s področja pokojninskega zavarovanja uporablja tako, da se upošteva zavarovalna doba, ki je bila dosežena pred njegovo uveljavitvijo. Takšno razumevanje retroaktivnosti, kakršnega uveljavlja revizija, bi pomenilo, da bi se na primer določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) lahko uporabljale le glede zavarovalne dobe, ki je pričela teči po 1. 1. 2013, ko je ta zakon pričel veljati.

11. Zmoten je očitek o kršitvi načela enakosti, ki naj bi bila podana, ker imajo nekateri pravobranilci odmerjene višje pokojnine kot revident, čeprav imajo manj delovne dobe ali pa so jo dokupili. Tožnik niti ne navaja, katere naj bi bile tiste osebne okoliščine, zaradi katerih naj bi bil deležen neenakega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije). Iz načela enakosti pred zakonom, kot je opredeljeno v drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije, izhaja obveznost zakonodajalca, da enaka dejanska in pravna stanja obravnava enako. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na primerjavo s tistimi pravobranilci, ki nimajo zavarovalnih dob v različnih državah, saj ne gre za enako dejansko in pravno stanje.

12. Na odločitev v tem sporu ne more vplivati okoliščina, da je Hrvaška vstopila v Evropsko unijo. V primeru tožnika bi bilo določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 in 987/2009 treba uporabiti v primeru, če bi se tožnik upokojil po 1. 7. 2013. Ker pa se je tožnik upokojil z 31. 12. 2012 je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbe BHRSSZ.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.