Appeal dismissed for failure to prove significant legal inconsistency affecting the case outcome.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi. Revident mora zato najprej konkretno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, šele nato pa je mogoča presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja. V tem primeru mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z drugimi odločbami sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotnost sodne prakse glede vprašanja, o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Koper, št. DT 42270- 556/2013-22 z dne 6. 8. 2015, s katerim je bil delno zavrnjen zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka s pritožbo zoper odločbo, št. DT 42270-556/2013-11 z dne 7. 5. 2014. Prvostopenjski upravni organ je s tem sklepom v celoti ugodil zahtevku tožeče stranke za vračilo stroškov postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo, št. DT 42270-556/2013-1 z dne 20. 6. 2013 v višini 177,17 EUR, zahtevku za vračilo stroškov postopka s pritožbo zoper odločbo z dne 7. 5. 2014 pa le delno v višini 440,42 EUR(1. točka izreka sklepa), v delu, ki presega 440,42 EUR pa je njegovo zahtevo zavrnil (2. točka izreka sklepa). Odločeno je bilo, da se stroški postopka v skupni višini 617,59 EUR v roku tridesetih dni od pravnomočnosti nakažejo na račun tožnika, odprt pri Sberbank, d. d. (3. točka izreka sklepa). Tožena stranka je z odločbo, št. DT- 499-10-113/2015-2 z dne 11. 11. 2015, zavrnila neutemeljeno pritožbo tožeče stranke.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju: revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot navaja uvodoma, uveljavlja revizijska razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. V okviru citirane določbe revident uveljavlja dovoljenost revizije zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje glede vprašanja, kakšna so merila za presojo zahtevnosti (obsega in težavnosti) zadeve po 13. členu Zakona o odvetniški tarifi. V zvezi s tem zatrjuje, da je v priloženi odločbi III U 189/2015 z dne 20. 4. 2016 sodišče prve stopnje odločilo, da v okviru 13. člena ZOdvT presoje, da gre za primer, manj zahteven od povprečnega, ni mogoče utemeljevati s tistimi merili, ki so po svoji naravi kvečjemu pokazatelj nadpovprečne zahtevnosti (uporaba tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika). Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi sprejelo stališče, ki je temu nasprotno, da pravični preudarek ne nasprotuje uporabi količnika 1,0 če v pritožbi uporaba tujih pravnih virov ni bila potrebna, prav tako ne posebno strokovno znanje z izven pravnih področij oziroma pravno specialistično znanje ali tuj jezik, ki bi utemeljeval uporabo višjega količnika.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi (povzetimi) navedbami, in tudi sicer, ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi(1). Revident mora zato najprej konkretno, na način, ki izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, šele nato pa je mogoča presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja. V tem primeru mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z drugimi odločbami sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotnost sodne prakse glede vprašanja, o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo (tako Vrhovno sodišče v zadevah X Ips 107/2012 z dne 11. 7. 2012, X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012). Revident teh zahtev ni izpolnil, saj ni konkretno izpostavil pomembnega pravnega vprašanja in ne opravil primerjave dejanskega in pravnega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, na katero se sklicuje, oziroma ni opravil opisane primerjave med obema odločbama, s katerima utemeljuje neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje. Zato s sklicevanjem na to odločbo po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče uspešno uveljavljati neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje.(2)

8. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Prim. stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 39/2012 z dne 6. 9. 2012 in številnih drugih.

(2) Prim. tudi sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 135/2008, X Ips 30/2009, X Ips 171/2010, X Ips 407/2012, X Ips 370/2014 in drugi.